Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 104
RAZPRAVE, [TUDIJE
nekateri drugi Adamovi otroci in vnuki, ki so živeli pred potopom,
vključno z Noetom in nekaterimi izmed njegovih otrok:
Tudi Noetovi otroci, iz katerih izhajajo Judje, pogani, Turki in
nasploh vsa ljudstva sveta, so pridigali o Kristusovem prihodu, o
njegovem delu oziroma smrti, in so darovali. Prek njih se je utrdila
navada, da so darovali vsi rodovi ljudi (Judje in pogani) po vsem svetu
– eni prav(ilno) z vero, drugi krivo, z nevero. (Trubar, 1557/1986: i3b)
Vidimo torej, da so za Trubarja tudi pogani lahko prav(ilno)
verovali. Ne sicer v smislu kake naravne teologije, ampak ravno v
zaupanju razodetju – Adamovi pridigi o semenu ženske. Njihove
žrtvene daritve (živali) so zato kot potrditev te vere merile na Kristu-
sovo. Tisti, ki niso verovali, pa so pogosto darovali ljudi, celo otroke,
in Trubar spomni na primere, ko so (neverujoči) judovski kralji v
stiski iz obupa darovali svoje otroke. Sicer pa tudi za starozavezni
obredni sistem velja, da je »deloval« le zaradi Kristusa:
/N/obeno izmed prav(iln)ih judovskih žrtvenih daritev, ki jih je
vzpostavil Mojzes, ni pomenilo ničesar drugega, kot prav daritev, ki
jo je na križu moral za nas prinesti Jezus, kot o tem pričujeta Izaija
(Iz 53) in Janez Krstnik, ki pravi: »Glejte, Kristus je pravo Božje jagnje,
ki bo nosil (oz. vzel) greh sveta.« (Jn 1,29–37) Se pravi: Kristus je od
Boga določena /in edina/ prava žrtvena daritev, ki bo zadostila za
naše grehe. In apostol Pavel v svojem pismu Judom28 pravi in razlaga,
da so Mojzesovo žrtveno darovanje, tempelj in vse vnanje bogoslužje
bili zgolj pridige, nazorni prikazi in pričevanja Kristusovega prihoda
na svet, njegovega trpljenja, smrti in žrtvenega darovanja. (Trubar,
1557/1986: i4a)
Tudi tu vidimo, da za opredelitev celotnega obrednega bogoslužja
Trubar rabi izraze, ki vsaj potencialno močno zmanjšujejo težo
slehernega »zakramenta«. Pri vseh obredih, vključno z žrtvenimi
daritvami, gre namreč le za (nazorno prikazane) »pridige« o obljub-
ljenem Kristusu, za nekakšno »vizualizacijo« evangelija torej. Pa
vendar takšna »ponazoritev« ne more zamenjati besede evangelija.
»Zakramenti so le nekakšne priprave, posode oziroma orodja, s
28 »Uredniško« poimenovano: Pismo Hebrejcem. Avtor je bržkone Pavlov učenec
ali sodelavec.
102
nekateri drugi Adamovi otroci in vnuki, ki so živeli pred potopom,
vključno z Noetom in nekaterimi izmed njegovih otrok:
Tudi Noetovi otroci, iz katerih izhajajo Judje, pogani, Turki in
nasploh vsa ljudstva sveta, so pridigali o Kristusovem prihodu, o
njegovem delu oziroma smrti, in so darovali. Prek njih se je utrdila
navada, da so darovali vsi rodovi ljudi (Judje in pogani) po vsem svetu
– eni prav(ilno) z vero, drugi krivo, z nevero. (Trubar, 1557/1986: i3b)
Vidimo torej, da so za Trubarja tudi pogani lahko prav(ilno)
verovali. Ne sicer v smislu kake naravne teologije, ampak ravno v
zaupanju razodetju – Adamovi pridigi o semenu ženske. Njihove
žrtvene daritve (živali) so zato kot potrditev te vere merile na Kristu-
sovo. Tisti, ki niso verovali, pa so pogosto darovali ljudi, celo otroke,
in Trubar spomni na primere, ko so (neverujoči) judovski kralji v
stiski iz obupa darovali svoje otroke. Sicer pa tudi za starozavezni
obredni sistem velja, da je »deloval« le zaradi Kristusa:
/N/obeno izmed prav(iln)ih judovskih žrtvenih daritev, ki jih je
vzpostavil Mojzes, ni pomenilo ničesar drugega, kot prav daritev, ki
jo je na križu moral za nas prinesti Jezus, kot o tem pričujeta Izaija
(Iz 53) in Janez Krstnik, ki pravi: »Glejte, Kristus je pravo Božje jagnje,
ki bo nosil (oz. vzel) greh sveta.« (Jn 1,29–37) Se pravi: Kristus je od
Boga določena /in edina/ prava žrtvena daritev, ki bo zadostila za
naše grehe. In apostol Pavel v svojem pismu Judom28 pravi in razlaga,
da so Mojzesovo žrtveno darovanje, tempelj in vse vnanje bogoslužje
bili zgolj pridige, nazorni prikazi in pričevanja Kristusovega prihoda
na svet, njegovega trpljenja, smrti in žrtvenega darovanja. (Trubar,
1557/1986: i4a)
Tudi tu vidimo, da za opredelitev celotnega obrednega bogoslužja
Trubar rabi izraze, ki vsaj potencialno močno zmanjšujejo težo
slehernega »zakramenta«. Pri vseh obredih, vključno z žrtvenimi
daritvami, gre namreč le za (nazorno prikazane) »pridige« o obljub-
ljenem Kristusu, za nekakšno »vizualizacijo« evangelija torej. Pa
vendar takšna »ponazoritev« ne more zamenjati besede evangelija.
»Zakramenti so le nekakšne priprave, posode oziroma orodja, s
28 »Uredniško« poimenovano: Pismo Hebrejcem. Avtor je bržkone Pavlov učenec
ali sodelavec.
102
