Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 105
NENAD H. VITOROVI]
katerimi potrjujemo in krepimo vero« (Trubar, 1557/1986: 1kb), kar
bo Trubar pojasnil v nadaljevanju: »potrjujemo in krepimo«, torej ne
»prejemamo«.
Istost vere in kontinuiteta Božjega ljudstva
Če pa je temu tako, in če je Bog že Adama »evangeliziral« z obljubo
rešitve v Kristusu, nakar se je ta obljuba (od Adama do Davida) le
čedalje bolj konkretizirala (ter se nazadnje tudi realizirala), potem ni
nikakršne bistvene razlike med zaupanjem v njene različno konkretne
oblike. Vera v bistveno isti evangelij je torej bistveno ista vera:
Iz teh pričevanj lahko vsakdo tudi razume in si zapomni, da je
vselej obstajala (in bo do konca obstajala) le ena sama prava vera; da
je vera pobožnih, verujočih starih očakov, prerokov in poganov, ki so
pred Kristusovim rojstvom bili kjerkoli na svetu, in naša zdajšnja vera
– ena /in ista/ vera /.../; da so Adam, Noe, Abraham, Mojzes, David,
Elija, preroki, Job, Ninivljani, Naaman itn. postali pobožni, pravični
in sveti pred Bogom le po veri v Kristusa, čeprav so, drugače kakor
mi, živeli, preden je Kristus kot človek prišel na svet in bil križan. /…/
Kristus pravi Judom: »Vaš oče Abraham se je veselil, da bo videl moj
dan; in videl ga je in se razveselil.« (Jn 8,56) Apostol Pavel pa pravi:
Abraham je veroval Bogu (razumi: Božji obljubi Kristusa) in to mu je
bilo prisojeno kot pravičnost. Spoznajte torej, da so Abrahamovi
otroci tisti, ki so iz vere. In Pismo je predvidelo, da Bog pogane
opravičuje po veri, saj je Abrahama Bog evangeliziral (t.j. oznanil mu
je veselo reč) s tem, ko mu je dejal: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi
pogani. Zato so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi
tisti, ki verujejo.« (Gal 3,6–9) (Trubar, 1557/1986: 1ka)
Ali potemtakem ni prav nikakršne razlike med vero Judov pred
Kristusovim rojstvom in vero kristjanov? Kako naj bi to bilo mogoče,
ko je toliko konkretnih razlik v verskih praksah? Odgovor je v že
omenjenem »šibkem« pojmovanju zakramentov in obredov. Razlika
sicer res obstaja, nenazadnje je realizacija obljube nekaj, v kar »želijo
gledati angeli« (1Pt 1,9–12) (Trubar, 1557/1986: i3a) – vendar ni
bistvena:
Vnanja bogoslužja, kot so obrezovanje, žrtvena darovanja, praz-
niki, jedi, obhajanje itn. – niso vera. Adam, Abraham in Judje so imeli
103
katerimi potrjujemo in krepimo vero« (Trubar, 1557/1986: 1kb), kar
bo Trubar pojasnil v nadaljevanju: »potrjujemo in krepimo«, torej ne
»prejemamo«.
Istost vere in kontinuiteta Božjega ljudstva
Če pa je temu tako, in če je Bog že Adama »evangeliziral« z obljubo
rešitve v Kristusu, nakar se je ta obljuba (od Adama do Davida) le
čedalje bolj konkretizirala (ter se nazadnje tudi realizirala), potem ni
nikakršne bistvene razlike med zaupanjem v njene različno konkretne
oblike. Vera v bistveno isti evangelij je torej bistveno ista vera:
Iz teh pričevanj lahko vsakdo tudi razume in si zapomni, da je
vselej obstajala (in bo do konca obstajala) le ena sama prava vera; da
je vera pobožnih, verujočih starih očakov, prerokov in poganov, ki so
pred Kristusovim rojstvom bili kjerkoli na svetu, in naša zdajšnja vera
– ena /in ista/ vera /.../; da so Adam, Noe, Abraham, Mojzes, David,
Elija, preroki, Job, Ninivljani, Naaman itn. postali pobožni, pravični
in sveti pred Bogom le po veri v Kristusa, čeprav so, drugače kakor
mi, živeli, preden je Kristus kot človek prišel na svet in bil križan. /…/
Kristus pravi Judom: »Vaš oče Abraham se je veselil, da bo videl moj
dan; in videl ga je in se razveselil.« (Jn 8,56) Apostol Pavel pa pravi:
Abraham je veroval Bogu (razumi: Božji obljubi Kristusa) in to mu je
bilo prisojeno kot pravičnost. Spoznajte torej, da so Abrahamovi
otroci tisti, ki so iz vere. In Pismo je predvidelo, da Bog pogane
opravičuje po veri, saj je Abrahama Bog evangeliziral (t.j. oznanil mu
je veselo reč) s tem, ko mu je dejal: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi
pogani. Zato so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi
tisti, ki verujejo.« (Gal 3,6–9) (Trubar, 1557/1986: 1ka)
Ali potemtakem ni prav nikakršne razlike med vero Judov pred
Kristusovim rojstvom in vero kristjanov? Kako naj bi to bilo mogoče,
ko je toliko konkretnih razlik v verskih praksah? Odgovor je v že
omenjenem »šibkem« pojmovanju zakramentov in obredov. Razlika
sicer res obstaja, nenazadnje je realizacija obljube nekaj, v kar »želijo
gledati angeli« (1Pt 1,9–12) (Trubar, 1557/1986: i3a) – vendar ni
bistvena:
Vnanja bogoslužja, kot so obrezovanje, žrtvena darovanja, praz-
niki, jedi, obhajanje itn. – niso vera. Adam, Abraham in Judje so imeli
103
