Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 103
NENAD H. VITOROVI]
Mojzesu bi Trubar seveda vsaj posredno pripisal tudi vse prej
naštete »pridige evangelija«, saj so vse del Peteroknjižja. Kot poznejšega
nosilca obljube Trubar izpostavi še Davida, za katerim so »vsi preroki
Božje obljube o njegovem Sinu, katere so bile dane Adamu, Abrahamu
in Davidu, le čedalje bolj razumljivo razlagali« (Trubar, 1557/1986:
i2b). Navede nekaj primerov iz Izaija, nato sklene:
Kaj pa drugi preroki na vseh drugih mestih govorijo o Kristusu –
vse to tukaj po vrsti povedati in zapisati bi bilo predolgo. Sleherni
prerok – eden manj, drugi več – pa govori o Kristusovem prihodu,
rojstvu, nauku, trpljenju, vstajenju, in duhovnem kraljestvu, kot o
tem pričuje apostol Peter, ki pravi, da so vsi preroki od Samuela in
poznejši, kolikor jih je govorilo, oznanjevali te dni, namreč dni
Kristusovega prihoda na svet, njegovega trpljenja in vstajenja (Apd
3,24). In v desetem poglavju Apostolskih del o tem Jezusu vsi preroki
pričujejo, da prejmejo vsi, ki vanj verujejo, odpuščenje grehov (Apd
10,43). (Trubar, 1557/1986: i2b)
Trubar citira še iz prvega poglavja Prvega Petrovega pisma, da so
(starozavezni) preroki spraševali, »na kateri in kakšen čas kaže Kri-
stusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o Kristusovem
trpljenju in veliki slavi, ki mu je sledila« (1Pt 1,11), v naslednjem
poglavju pa se loti »pravih in krivih« religioznih praks kot posledic
različnega odziva na evangelij. Trubar je že omenil Kajna, ki ni veroval
in je ubil (zaklal) svojega brata Abela. Slednji pa je veroval:
Adamov sin Abel je po nauku in pridigi svojega očeta naredil oltar,
tj. vidno bogoslužje, s čimer je pridigal o Kristusu, namreč da bo po
Božji obljubi zagotovo prišel na svet in s svojim trpljenjem in smrtjo
vse verujoče rešil greha, Božjega srda, smrti, hudiča in pekla. In kot
znamenje in potrditev te vere in pridige je na oltarju daroval (klal in
žgal) od prvencev svoje drobnice, Bogu na čast in hvalo. (Trubar,
1557/1986: i3a)
Žrtvovanje kot nekoč legitimna religiozna praksa je torej za Tru-
barja nekakšna »uprizoritev evangelija«, tj. »pridiganje« z vidnimi
znamenji, ki vselej merijo na edino pravo žrtveno daritev, na Kristusa,
in je kot takšno namenjeno potrjevanju oz. utrjevanju vere (zaupanja
v obljubo). Tako so, pravi Trubar, po Abelovi smrti žrtvovali tudi
101
Mojzesu bi Trubar seveda vsaj posredno pripisal tudi vse prej
naštete »pridige evangelija«, saj so vse del Peteroknjižja. Kot poznejšega
nosilca obljube Trubar izpostavi še Davida, za katerim so »vsi preroki
Božje obljube o njegovem Sinu, katere so bile dane Adamu, Abrahamu
in Davidu, le čedalje bolj razumljivo razlagali« (Trubar, 1557/1986:
i2b). Navede nekaj primerov iz Izaija, nato sklene:
Kaj pa drugi preroki na vseh drugih mestih govorijo o Kristusu –
vse to tukaj po vrsti povedati in zapisati bi bilo predolgo. Sleherni
prerok – eden manj, drugi več – pa govori o Kristusovem prihodu,
rojstvu, nauku, trpljenju, vstajenju, in duhovnem kraljestvu, kot o
tem pričuje apostol Peter, ki pravi, da so vsi preroki od Samuela in
poznejši, kolikor jih je govorilo, oznanjevali te dni, namreč dni
Kristusovega prihoda na svet, njegovega trpljenja in vstajenja (Apd
3,24). In v desetem poglavju Apostolskih del o tem Jezusu vsi preroki
pričujejo, da prejmejo vsi, ki vanj verujejo, odpuščenje grehov (Apd
10,43). (Trubar, 1557/1986: i2b)
Trubar citira še iz prvega poglavja Prvega Petrovega pisma, da so
(starozavezni) preroki spraševali, »na kateri in kakšen čas kaže Kri-
stusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o Kristusovem
trpljenju in veliki slavi, ki mu je sledila« (1Pt 1,11), v naslednjem
poglavju pa se loti »pravih in krivih« religioznih praks kot posledic
različnega odziva na evangelij. Trubar je že omenil Kajna, ki ni veroval
in je ubil (zaklal) svojega brata Abela. Slednji pa je veroval:
Adamov sin Abel je po nauku in pridigi svojega očeta naredil oltar,
tj. vidno bogoslužje, s čimer je pridigal o Kristusu, namreč da bo po
Božji obljubi zagotovo prišel na svet in s svojim trpljenjem in smrtjo
vse verujoče rešil greha, Božjega srda, smrti, hudiča in pekla. In kot
znamenje in potrditev te vere in pridige je na oltarju daroval (klal in
žgal) od prvencev svoje drobnice, Bogu na čast in hvalo. (Trubar,
1557/1986: i3a)
Žrtvovanje kot nekoč legitimna religiozna praksa je torej za Tru-
barja nekakšna »uprizoritev evangelija«, tj. »pridiganje« z vidnimi
znamenji, ki vselej merijo na edino pravo žrtveno daritev, na Kristusa,
in je kot takšno namenjeno potrjevanju oz. utrjevanju vere (zaupanja
v obljubo). Tako so, pravi Trubar, po Abelovi smrti žrtvovali tudi
101
