Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 96
RAZPRAVE, [TUDIJE
sinovi popolnoma pregnali Turke iz vseh slovenskih, hrvaških in
ogrskih dežel, iz Bosne in iz Konstantinopla. Zato se z vsemi našimi
otroci vred nikoli več ne bomo bali Turkov, ampak bomo – varni pred
vsemi našimi sovražniki – imeli mir. (Trubar, 1557/1986: g4b)
To je prva izmed petih ilustracij, ki so vse zelo blizu preprostemu
človeku (ukinitev tlake; dovolj hrane in pijače za lačne in žejne;
osvoboditev iz dosmrtne ječe; ozdravljenje na smrt bolnega). Prva
prava opredelitev »dobrih, veselih novic« pa sledi v drugem poglavju,
kjer Trubar kot tiste »prave, dobre, stanovitne, resnične, prijazne,
vesele in tolažeče novice« identificira »prave pridige in resnična Sveta
pisma« o Kristusu Jezusu, saj se v njih …
/…/ oznanja usmiljenje in preobilna, neizrekljiva Božja ljubezen
do vseh ljudi, ter se jasno sporoča in piše, da Bog noče smrti in pogube
grešnika, temveč hoče vsem, ki se prav spokorijo – verujejo v njegovega
Sina – odpustiti vse grehe in jih obravnavati kot pobožne, pravične in
kot svetnike, ter jih obvarovati pred vsakršnimi hudimi nesrečami,
pred večno smrtjo, pred hudičem in pred peklom /…/ (Trubar, 1557/
1986: h1a).
Če novica o Božjem Sinu Jezusu sporoča, da »Bog noče smrti
grešnika«, Trubarju nikakor ne moremo očitati, da bi taktiziral, ko v
Registru in sumaričnem seznamu vseh /svojih/ slovenskih knjig, datiranem
2. januarja 1560, o svojem »dolgem predgovoru« pravi, da je z njim
hotel »ne le dati preprostim slovenskim in hrvaškim kristjanom pouk
in dobro vodilo, kako naj s pridom in razumom berejo Novo zavezo
in vse Sveto pismo«, temveč »tudi Turke privesti k spoznanju njihovih
grehov in skvarjene narave, k pravemu spokorjenju in pravi krščanski
veri /…/« (Trubar, 1986: 46), čeprav v Eni dolgi predguvori nikjer še
eksplicitno ne govori o oznanjevanju evangelija Turkom (in Judom).
To, da je evangelij namenjen vsem, je samoumevno. Toda v svojih
korespondencah, posvetilih in predgovorih prične Trubar od januarja
1560 zavestno poudarjati pomembnost slovenskega19 in hrvaškega
19 Slovenskega zato, ker je most, prek katerega prevajajo v »skupni /gemeine/,
razumljivi hrvaški jezik in pisavo, ki ju rabijo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci,
Srbi in Turki tja do Carigrada« (Trubar, 1560/1998: a2b). Razumeli naj bi ga
torej tudi na sultanovem dvoru.
94
sinovi popolnoma pregnali Turke iz vseh slovenskih, hrvaških in
ogrskih dežel, iz Bosne in iz Konstantinopla. Zato se z vsemi našimi
otroci vred nikoli več ne bomo bali Turkov, ampak bomo – varni pred
vsemi našimi sovražniki – imeli mir. (Trubar, 1557/1986: g4b)
To je prva izmed petih ilustracij, ki so vse zelo blizu preprostemu
človeku (ukinitev tlake; dovolj hrane in pijače za lačne in žejne;
osvoboditev iz dosmrtne ječe; ozdravljenje na smrt bolnega). Prva
prava opredelitev »dobrih, veselih novic« pa sledi v drugem poglavju,
kjer Trubar kot tiste »prave, dobre, stanovitne, resnične, prijazne,
vesele in tolažeče novice« identificira »prave pridige in resnična Sveta
pisma« o Kristusu Jezusu, saj se v njih …
/…/ oznanja usmiljenje in preobilna, neizrekljiva Božja ljubezen
do vseh ljudi, ter se jasno sporoča in piše, da Bog noče smrti in pogube
grešnika, temveč hoče vsem, ki se prav spokorijo – verujejo v njegovega
Sina – odpustiti vse grehe in jih obravnavati kot pobožne, pravične in
kot svetnike, ter jih obvarovati pred vsakršnimi hudimi nesrečami,
pred večno smrtjo, pred hudičem in pred peklom /…/ (Trubar, 1557/
1986: h1a).
Če novica o Božjem Sinu Jezusu sporoča, da »Bog noče smrti
grešnika«, Trubarju nikakor ne moremo očitati, da bi taktiziral, ko v
Registru in sumaričnem seznamu vseh /svojih/ slovenskih knjig, datiranem
2. januarja 1560, o svojem »dolgem predgovoru« pravi, da je z njim
hotel »ne le dati preprostim slovenskim in hrvaškim kristjanom pouk
in dobro vodilo, kako naj s pridom in razumom berejo Novo zavezo
in vse Sveto pismo«, temveč »tudi Turke privesti k spoznanju njihovih
grehov in skvarjene narave, k pravemu spokorjenju in pravi krščanski
veri /…/« (Trubar, 1986: 46), čeprav v Eni dolgi predguvori nikjer še
eksplicitno ne govori o oznanjevanju evangelija Turkom (in Judom).
To, da je evangelij namenjen vsem, je samoumevno. Toda v svojih
korespondencah, posvetilih in predgovorih prične Trubar od januarja
1560 zavestno poudarjati pomembnost slovenskega19 in hrvaškega
19 Slovenskega zato, ker je most, prek katerega prevajajo v »skupni /gemeine/,
razumljivi hrvaški jezik in pisavo, ki ju rabijo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci,
Srbi in Turki tja do Carigrada« (Trubar, 1560/1998: a2b). Razumeli naj bi ga
torej tudi na sultanovem dvoru.
94
