Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 98
RAZPRAVE, [TUDIJE
zlomu turškega cesarstva, vendar ni bil naiven. Verjel je, da bi se
nekateri izmed muslimanov zagotovo odzvali z vero, drugi pa ne,
spet tretji bi bili morda le omajani v svojem dotedanjem prepriča-
nju. A tudi to bi lahko destabiliziralo Osmanski imperij in pripo-
moglo k njegovem padcu. V tem smislu piše aprila istega leta baronu
Ungnadu:
/V/aša milost naj /…/ ve, da sta zdaj dva hrvaška duhovnika vse
moje često imenovane knjige spravila v hrvaški jezik in črke; te so
mnogi Hrvati pregledali in potrdili, ter močno želijo, da se kmalu
natisnejo; pravijo, da bodo veliko koristile ne samo na Hrvaškem in v
Dalmaciji, temveč tudi na Turškem do Konstantinopola in da bodo
napravile hrup in prepir med Turki. (Trubar, 1986: 62)
Iz tega seveda ne sledi, da bi bil Trubar škodoželjen, in bi musli-
manom iz zlobe privoščil razdore in nerede ter končno tudi propad.
Ne: gotovo si je želel in je tudi molil,24 da bi se vsi odzvali z vero, le
naiven pač ni bil. In eden izmed ciljev razlage evangelija v Eni dolgi
predguvori je prav dokazati, da prepirov na Zahodu ni povzročil
Luther, temveč je upiranje Bogu – staro kot sam človeški rod – tisto,
ki povsod povzroča razdore:
/T/o, da morajo evangelij, krščanska vera in vsi, ki verujejo na
svetu, veliko več trpeti, kot pa drugi ljudje (kajti hudič je Kristusu in
njegovim udom silno sovražen) /so/ najstarejše reči na svetu. Zato se
tisti, ki danes govorijo, da je naša zdajšnja evangelijska vera nova, da
jo je postavil Luther, in da takšnega sovraštva, prepiranja in delitev
zavoljo vere ter takšnih zmešnjav in nadlog prej ni bilo, motijo in
govorijo proti evangeliju in proti vsemu Svetemu pismu. (1557/1986:
i1a–i1b)
24 V Ena duhovska peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerque Božye (1567)
pravi: »/…/ kadar kristjani molijo »Oče naš«, morajo v srcu vselej prositi
Boga, da bi se njegovo ime tudi pri Turkih in papežnikih posvečevalo, kakor
se posvečuje pri nas; da /bi se tudi pri njih/ prav pridigalo in bi oni prav
verovali in služili Bogu, da bi s Svetim Duhom – kakor nad nami – tudi nad
njimi kraljeval, jim vladal, jih vodil in usmerjal; da bi se pri njih izvršila
njegova volja, ne pa hudičeva itn.« (Trubar, 2006: 230)
96
zlomu turškega cesarstva, vendar ni bil naiven. Verjel je, da bi se
nekateri izmed muslimanov zagotovo odzvali z vero, drugi pa ne,
spet tretji bi bili morda le omajani v svojem dotedanjem prepriča-
nju. A tudi to bi lahko destabiliziralo Osmanski imperij in pripo-
moglo k njegovem padcu. V tem smislu piše aprila istega leta baronu
Ungnadu:
/V/aša milost naj /…/ ve, da sta zdaj dva hrvaška duhovnika vse
moje često imenovane knjige spravila v hrvaški jezik in črke; te so
mnogi Hrvati pregledali in potrdili, ter močno želijo, da se kmalu
natisnejo; pravijo, da bodo veliko koristile ne samo na Hrvaškem in v
Dalmaciji, temveč tudi na Turškem do Konstantinopola in da bodo
napravile hrup in prepir med Turki. (Trubar, 1986: 62)
Iz tega seveda ne sledi, da bi bil Trubar škodoželjen, in bi musli-
manom iz zlobe privoščil razdore in nerede ter končno tudi propad.
Ne: gotovo si je želel in je tudi molil,24 da bi se vsi odzvali z vero, le
naiven pač ni bil. In eden izmed ciljev razlage evangelija v Eni dolgi
predguvori je prav dokazati, da prepirov na Zahodu ni povzročil
Luther, temveč je upiranje Bogu – staro kot sam človeški rod – tisto,
ki povsod povzroča razdore:
/T/o, da morajo evangelij, krščanska vera in vsi, ki verujejo na
svetu, veliko več trpeti, kot pa drugi ljudje (kajti hudič je Kristusu in
njegovim udom silno sovražen) /so/ najstarejše reči na svetu. Zato se
tisti, ki danes govorijo, da je naša zdajšnja evangelijska vera nova, da
jo je postavil Luther, in da takšnega sovraštva, prepiranja in delitev
zavoljo vere ter takšnih zmešnjav in nadlog prej ni bilo, motijo in
govorijo proti evangeliju in proti vsemu Svetemu pismu. (1557/1986:
i1a–i1b)
24 V Ena duhovska peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerque Božye (1567)
pravi: »/…/ kadar kristjani molijo »Oče naš«, morajo v srcu vselej prositi
Boga, da bi se njegovo ime tudi pri Turkih in papežnikih posvečevalo, kakor
se posvečuje pri nas; da /bi se tudi pri njih/ prav pridigalo in bi oni prav
verovali in služili Bogu, da bi s Svetim Duhom – kakor nad nami – tudi nad
njimi kraljeval, jim vladal, jih vodil in usmerjal; da bi se pri njih izvršila
njegova volja, ne pa hudičeva itn.« (Trubar, 2006: 230)
96
