Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 106
RAZPRAVE, [TUDIJE
drugačne zakramente in bogoslužja, kot jih imamo danes mi, niso
pa imeli drugačne vere. Mi, ki živimo po Kristusovem prihodu, res
imamo drugačne zakramente, kot so jih imeli oni, ne žrtvujemo več
živali, ne praznujemo sobot, nimamo pa drugačne vere. Njihova in
naša vera sta eno. Razlikujeta se le v toliko, da so oni verovali v
Kristusa, ki pride, mi pa danes verujemo v Kristusa, ki je že prišel.
(Trubar, 1557/1986: 1kb)
Takšno pojmovanje vere seveda ne more biti brez posledic za
pojmovanje cerkve. Tudi pri njej tako ni najti bistvenega preloma,
kot je razvidno iz Trubarjeve razlage razlik med staro in novo zavezo:
Verujoči ljudje,29 ki so živeli, preden je Kristus privzel človeškost,
ki pa so verovali Božjim obljubam Kristusa – da bo rojen od ženske,
da bo iz Abrahamovega in Davidovega rodu, da bodo zavoljo njega
blagoslovljeni (to je prosti vseh grehov) in da bodo imeli svoje kralje
ter lastno, Kánaansko deželo – ti ljudje se imenujejo stara cerkev,
ljudje stare zaveze. Ljudje pa, ki so živeli po Kristusovem rojstvu in ki
bodo živeli do poslednjega dne – vsi, ki verujejo Kristusovim besedam
in se oklepajo nauka njegovih apostolov – ti se imenujejo in se bodo
imenovali ljudje nove zaveze oz. krščanska skupnost ali cerkev. (Tru-
bar, 1557/1986: h3a–b)
V svojem komentarju k Trubarjevi Eni dolgi predguvori Jože Rajh-
man ugotavlja: »Ljudje starega testamenta so zanj ’stara cerkev’, ljudje
novega testamenta pa ’krščanska gmajna oli cerkev’, kjer bi morali
pričakovati po analogiji ’nova cerkev’.« (Rajhman, 1986a: 18) In prav
tu je kleč: po analogiji bi Trubar »moral« zapisati »nova cerkev«,
vendar tega ne zapiše, ker zanj ravno ni »nova«, kljub kvalitativni
razliki, ki jo prinaša Kristusov Duh. Govor o »novi cerkvi« bi namreč
impliciral, da je »stara« nekako zavržena in zamenjana oz. nado-
meščena z »novo«, Trubar pa vztraja na kontinuiteti. Zapiše namreč
tudi: »/…/ cerkev so že od začetka sveta pestile in jo še danes pestijo
velike in težke nadloge s strani tiranov, hudobne deželne in duhov-
niške gospoščine, krivovercev, lažnih učencev in bratov ter drugih
hudobnih ljudi, ki ne verujejo.« (Trubar, 1557/1986: cc4b) Čeprav s
29 Ali: ljudstvo (in enako drugod v odstavku). Povsod, kjer se v posodobljenih
odlomkih pojavlja beseda ljudstvo ima namreč Trubar ludi.
104
drugačne zakramente in bogoslužja, kot jih imamo danes mi, niso
pa imeli drugačne vere. Mi, ki živimo po Kristusovem prihodu, res
imamo drugačne zakramente, kot so jih imeli oni, ne žrtvujemo več
živali, ne praznujemo sobot, nimamo pa drugačne vere. Njihova in
naša vera sta eno. Razlikujeta se le v toliko, da so oni verovali v
Kristusa, ki pride, mi pa danes verujemo v Kristusa, ki je že prišel.
(Trubar, 1557/1986: 1kb)
Takšno pojmovanje vere seveda ne more biti brez posledic za
pojmovanje cerkve. Tudi pri njej tako ni najti bistvenega preloma,
kot je razvidno iz Trubarjeve razlage razlik med staro in novo zavezo:
Verujoči ljudje,29 ki so živeli, preden je Kristus privzel človeškost,
ki pa so verovali Božjim obljubam Kristusa – da bo rojen od ženske,
da bo iz Abrahamovega in Davidovega rodu, da bodo zavoljo njega
blagoslovljeni (to je prosti vseh grehov) in da bodo imeli svoje kralje
ter lastno, Kánaansko deželo – ti ljudje se imenujejo stara cerkev,
ljudje stare zaveze. Ljudje pa, ki so živeli po Kristusovem rojstvu in ki
bodo živeli do poslednjega dne – vsi, ki verujejo Kristusovim besedam
in se oklepajo nauka njegovih apostolov – ti se imenujejo in se bodo
imenovali ljudje nove zaveze oz. krščanska skupnost ali cerkev. (Tru-
bar, 1557/1986: h3a–b)
V svojem komentarju k Trubarjevi Eni dolgi predguvori Jože Rajh-
man ugotavlja: »Ljudje starega testamenta so zanj ’stara cerkev’, ljudje
novega testamenta pa ’krščanska gmajna oli cerkev’, kjer bi morali
pričakovati po analogiji ’nova cerkev’.« (Rajhman, 1986a: 18) In prav
tu je kleč: po analogiji bi Trubar »moral« zapisati »nova cerkev«,
vendar tega ne zapiše, ker zanj ravno ni »nova«, kljub kvalitativni
razliki, ki jo prinaša Kristusov Duh. Govor o »novi cerkvi« bi namreč
impliciral, da je »stara« nekako zavržena in zamenjana oz. nado-
meščena z »novo«, Trubar pa vztraja na kontinuiteti. Zapiše namreč
tudi: »/…/ cerkev so že od začetka sveta pestile in jo še danes pestijo
velike in težke nadloge s strani tiranov, hudobne deželne in duhov-
niške gospoščine, krivovercev, lažnih učencev in bratov ter drugih
hudobnih ljudi, ki ne verujejo.« (Trubar, 1557/1986: cc4b) Čeprav s
29 Ali: ljudstvo (in enako drugod v odstavku). Povsod, kjer se v posodobljenih
odlomkih pojavlja beseda ljudstvo ima namreč Trubar ludi.
104
