Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 99
NENAD H. VITOROVI]
Enovitost evangelija
Za nas je Trubarjeva razlaga evangelija v Eni dolgi predguvori ključna
zaradi posledic, ki jih ima za njegovo pojmovanje vere in cerkve, s
tem pa za status Judov, zato si jo bomo podrobneje ogledali. V tretjem
poglavju Trubar na kratko razloži razliko med postavo in evangelijem,
oziroma, kot pravi, med »Mojzesovo pridigo« in »Kristusovo pri-
digo«. To razlikovanje sodi k jedru lutrovstva (pri reformatorjih »švi-
carske« smeri je manj naglašeno), lahko pa je zavajajoče, zlasti ko se
za postavo rabi izraz »Mojzesova pridiga«, za evangelij pa »Jezusova«
oz. »Kristusova«. Zato takoj povejmo, da se ne preveč posrečen izraz
»Mojzesova pridiga« nikakor ne nanaša na vse, kar je Mojzes govoril
(in pridigal), in da tu tudi sploh ne gre za opis razlike med kako
»starozavezno« in »novozavezno« vero, temveč za razmejitev evange-
lijskega krščanstva od srednjeveškega. Luther je namreč na podlagi
Pavlovih poudarkov s tem razlikovanjem skušal čimbolj jasno izraziti
za religioznega človeka zelo neintuitivno misel, da sam ne more
ničesar narediti (izpolniti Božjo postavo), da bi se spravil z Bogom,
ampak lahko le zaupa njegovi obljubi (evangeliju). Postavo je namreč
namesto njega izpolnil Jezus25 in prav to sodi k jedru obljube. Toda
tako Luther kot Trubar še kako poudarjata, da je Mojzes pridigal
tudi evangelij. »Kristusova pridiga« je namreč predvsem vsaka »pri-
diga o Kristusu«, tudi takšna, ki govori o Božji obljubi rešitve, ne da
bi Kristusa eksplicitno omenjala, ampak ga le implicira. In prav to je
glavni argument Trubarjeve razlage evangelija v Eni dolgi predguvori.
Za začetek odpravi utečeno istovetenje izraza »evangelij« s štirimi
knjigami in poudari njegovo enovitost:
Mnogi menijo – ker so evangelisti štirje in ker odlomkom, ki se ob
nedeljah in ob drugih dnevih berejo v cerkvi, pravimo evangelij –, da
je evangelijev več, in da si med seboj niso enaki, ampak da vsak
evangelist piše nekaj drugega in vsak evangelij pravi oz. uči nekaj
drugega. Toda temu ni tako. Vsi evangelisti in vsi evangeliji pišejo in
25 »/V/se Mojzesove postave in celotno Sveto pismo /kažejo/ le na samega
Kristusa. Kristus je namreč konec vseh postav, to je /njihovo/ dokončanje in
izpolnitev; /tako/ da je vsakdo, ki vanj veruje, pobožen, svet in pravičen
pred Bogom. (Trubar, 1560/1998: 16b)
97
Enovitost evangelija
Za nas je Trubarjeva razlaga evangelija v Eni dolgi predguvori ključna
zaradi posledic, ki jih ima za njegovo pojmovanje vere in cerkve, s
tem pa za status Judov, zato si jo bomo podrobneje ogledali. V tretjem
poglavju Trubar na kratko razloži razliko med postavo in evangelijem,
oziroma, kot pravi, med »Mojzesovo pridigo« in »Kristusovo pri-
digo«. To razlikovanje sodi k jedru lutrovstva (pri reformatorjih »švi-
carske« smeri je manj naglašeno), lahko pa je zavajajoče, zlasti ko se
za postavo rabi izraz »Mojzesova pridiga«, za evangelij pa »Jezusova«
oz. »Kristusova«. Zato takoj povejmo, da se ne preveč posrečen izraz
»Mojzesova pridiga« nikakor ne nanaša na vse, kar je Mojzes govoril
(in pridigal), in da tu tudi sploh ne gre za opis razlike med kako
»starozavezno« in »novozavezno« vero, temveč za razmejitev evange-
lijskega krščanstva od srednjeveškega. Luther je namreč na podlagi
Pavlovih poudarkov s tem razlikovanjem skušal čimbolj jasno izraziti
za religioznega človeka zelo neintuitivno misel, da sam ne more
ničesar narediti (izpolniti Božjo postavo), da bi se spravil z Bogom,
ampak lahko le zaupa njegovi obljubi (evangeliju). Postavo je namreč
namesto njega izpolnil Jezus25 in prav to sodi k jedru obljube. Toda
tako Luther kot Trubar še kako poudarjata, da je Mojzes pridigal
tudi evangelij. »Kristusova pridiga« je namreč predvsem vsaka »pri-
diga o Kristusu«, tudi takšna, ki govori o Božji obljubi rešitve, ne da
bi Kristusa eksplicitno omenjala, ampak ga le implicira. In prav to je
glavni argument Trubarjeve razlage evangelija v Eni dolgi predguvori.
Za začetek odpravi utečeno istovetenje izraza »evangelij« s štirimi
knjigami in poudari njegovo enovitost:
Mnogi menijo – ker so evangelisti štirje in ker odlomkom, ki se ob
nedeljah in ob drugih dnevih berejo v cerkvi, pravimo evangelij –, da
je evangelijev več, in da si med seboj niso enaki, ampak da vsak
evangelist piše nekaj drugega in vsak evangelij pravi oz. uči nekaj
drugega. Toda temu ni tako. Vsi evangelisti in vsi evangeliji pišejo in
25 »/V/se Mojzesove postave in celotno Sveto pismo /kažejo/ le na samega
Kristusa. Kristus je namreč konec vseh postav, to je /njihovo/ dokončanje in
izpolnitev; /tako/ da je vsakdo, ki vanj veruje, pobožen, svet in pravičen
pred Bogom. (Trubar, 1560/1998: 16b)
97
