Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 107
NENAD H. VITOROVI]
tem navidez nasprotuje Jezusovim besedam, da bo na (Petrovi) »skali«
(tj. veri) sezidal svojo cerkev (Mt 16,18), bi Trubar lahko odvrnil, da je
Jud Jezus osebno kontinuiteta cerkve, ki bo poslej skupnost tistih, ki
bodo (najprej) po Petrovem (Apd 2,14–41) in (nato) drugih apostolov
pridiganju o njegovem vstajenju, kakor Peter tudi sami verovali, da je
on obljubljeni Mesija, tj. Kristus.
Kaj pa tisti, ki ne bodo verovali, da je Kristus ravno Jezus? V Eni
dolgi predguvori Trubar še ne tematizira Judov kot naroda, kot bo to
počel pri svojih komentarjih k Pavlovem Pismu Rimljanom, se pravi v
Drugem delu Nove zaveze. Z dosedanjim argumentom je hotel pred-
vsem pokazati, da evangelijsko krščanstvo nikakor ni »nova vera«, ki
bi jo vzpostavil Luther, ampak da ima – skupaj s sovraštvom pri tistih,
ki ne verujejo, in posledično z raznimi nadlogami – »svoj začetek že
ob začetku sveta« (Trubar, 1557/1986: h4a). K njenemu jedru sodi,
»da človek nikakor drugače ne more priti v Božjo milost in nebesa,
kot le po veri v Jezusa, in da se ta vera zavoljo dobrih, slabih in pre-
strašenih src ter vesti mora povsod jasno oznanjati, najsi je ljudem
všeč, ali ne« (Trubar, 1557/1986: y2b). V tem kontekstu se tukaj ukva-
rja le z (ne)vero »današnjih Judov«, in sicer na isti ravni z islamom:
Tudi Turki in današnji Judje menijo, da je njihova vera prav(iln)a
in najstarejša. Judje se hvalijo, da so Abrahamovi otroci, Turki pravijo,
da izhajajo od Sare, Abrahamove prave žene, zato se nočejo imenovati
Izmaelci ali Hagarovci, ampak Saraceni. Toda najsi so Judje in Turki
po krvi in mesu Abrahamovi in Sarini otroci oziroma potomci, jim
to k odrešenju nič ne pomaga, če nimajo Abrahamove in Sarine vere
v Kristusa. Kristus pravi Judom: »Vem, da ste Abrahamovo seme, toda
zato še niste njegovi, marveč hudičevi sinovi, saj me skušate umoriti.
Česa takega pa vaš oče Abraham ne bi storil. Če bi bili vi Abrahamovi
otroci, bi opravljali tudi Abrahamova dela, to je: kakor on bi verovali
vame in /poslušali/ moje besede.« (Jn 8,39–40) Apostol Pavel pravi
tako: »Niso vsi, ki so Abrahamovo seme, zato tudi otroci, temveč tisti,
ki hodijo po stopinjah Abrahamove vere.« (Rim 9,7 in 4,12) Abraham,
Izak, Jakob, David in preroki niso bili ne turške, ne današnjih Judov
vere, temveč naše krščanske, kar smo tukaj že zadosti dokazali s
Pismom. Vera Turkov in današnjih Judov nima nobene podlage v
Svetem pismu. Iznašli in izdelali so jo ljudje, iz človeške pameti in
105
tem navidez nasprotuje Jezusovim besedam, da bo na (Petrovi) »skali«
(tj. veri) sezidal svojo cerkev (Mt 16,18), bi Trubar lahko odvrnil, da je
Jud Jezus osebno kontinuiteta cerkve, ki bo poslej skupnost tistih, ki
bodo (najprej) po Petrovem (Apd 2,14–41) in (nato) drugih apostolov
pridiganju o njegovem vstajenju, kakor Peter tudi sami verovali, da je
on obljubljeni Mesija, tj. Kristus.
Kaj pa tisti, ki ne bodo verovali, da je Kristus ravno Jezus? V Eni
dolgi predguvori Trubar še ne tematizira Judov kot naroda, kot bo to
počel pri svojih komentarjih k Pavlovem Pismu Rimljanom, se pravi v
Drugem delu Nove zaveze. Z dosedanjim argumentom je hotel pred-
vsem pokazati, da evangelijsko krščanstvo nikakor ni »nova vera«, ki
bi jo vzpostavil Luther, ampak da ima – skupaj s sovraštvom pri tistih,
ki ne verujejo, in posledično z raznimi nadlogami – »svoj začetek že
ob začetku sveta« (Trubar, 1557/1986: h4a). K njenemu jedru sodi,
»da človek nikakor drugače ne more priti v Božjo milost in nebesa,
kot le po veri v Jezusa, in da se ta vera zavoljo dobrih, slabih in pre-
strašenih src ter vesti mora povsod jasno oznanjati, najsi je ljudem
všeč, ali ne« (Trubar, 1557/1986: y2b). V tem kontekstu se tukaj ukva-
rja le z (ne)vero »današnjih Judov«, in sicer na isti ravni z islamom:
Tudi Turki in današnji Judje menijo, da je njihova vera prav(iln)a
in najstarejša. Judje se hvalijo, da so Abrahamovi otroci, Turki pravijo,
da izhajajo od Sare, Abrahamove prave žene, zato se nočejo imenovati
Izmaelci ali Hagarovci, ampak Saraceni. Toda najsi so Judje in Turki
po krvi in mesu Abrahamovi in Sarini otroci oziroma potomci, jim
to k odrešenju nič ne pomaga, če nimajo Abrahamove in Sarine vere
v Kristusa. Kristus pravi Judom: »Vem, da ste Abrahamovo seme, toda
zato še niste njegovi, marveč hudičevi sinovi, saj me skušate umoriti.
Česa takega pa vaš oče Abraham ne bi storil. Če bi bili vi Abrahamovi
otroci, bi opravljali tudi Abrahamova dela, to je: kakor on bi verovali
vame in /poslušali/ moje besede.« (Jn 8,39–40) Apostol Pavel pravi
tako: »Niso vsi, ki so Abrahamovo seme, zato tudi otroci, temveč tisti,
ki hodijo po stopinjah Abrahamove vere.« (Rim 9,7 in 4,12) Abraham,
Izak, Jakob, David in preroki niso bili ne turške, ne današnjih Judov
vere, temveč naše krščanske, kar smo tukaj že zadosti dokazali s
Pismom. Vera Turkov in današnjih Judov nima nobene podlage v
Svetem pismu. Iznašli in izdelali so jo ljudje, iz človeške pameti in
105
