Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 74
RAZPRAVE, [TUDIJE
bojazni, da bi obnovili proces, je februarja 1543 bivši avguštinec
(takrat že izključen iz reda) kljub temu, da mu je kazen že skoraj
potekla, pobegnil iz zapora in se zatekel v Grigione. Tako sta leto
poprej storila tudi Bernardino Ochino in Pietro Martire Vermigli,
znana pridigarja, nad katera so se tisti čas spravile cerkvene oblasti.
Med letoma 1545 in 1547 je Giulio iz Milana v Baslu dal tudi natisniti
svoje pridige iz San Cassiana, ki jih je bil opravil ob štiridesetdnevnem
postu 1541. Ni znano, do kakšne mere je besedilo v dveh zvezkih
pred izdajo spremenil, vemo le, da delo priča o avtorjevem dobrem
poznavanju Calvina.21 Lahko bi rekli, da je vse življenje ostal privr-
ženec reformatorja iz Ženeve, kar velja tudi za tisto dolgo obdobje,
ko je služboval kot pastor v Valtellini. Najprej se je mudil v Vicoso-
pranu in nato v Poschiavu in se v tem času srečal z nekaterimi italijan-
skimi somišljeniki, pregnanimi zaradi vere (religionis causa), od katerih
jih je bilo nekaj, vsaj kar se nauka tiče, precej bolj nestrpnih od njega.
Umrl je v Tiranu leta 1581. Kolikor vemo, kasneje ni imel stikov z
nikomer od svojih znancev iz tržaških let, niti s Petrom Pavlom
Vergerijem, ki bi ga njegova izkušnja po vsej verjetnosti zelo zanimala.
Čeprav se navezujejo na vsega nekaj tednov, nam zapisi s procesa
proti Giuliu iz Milana ponujajo pomembne podatke o zadnjih letih
Pietra Bonoma in o verskem življenju v Trstu na splošno. Treba je le
še ugotoviti, ali je šlo za osamljen primer, ali pa je bilo povabilo,
namenjeno pridigarju, del širšega načrta, ki ga je škof pripravljal dalj
časa. Če je tak načrt zares obstajal, bi bilo dobro vedeti tudi, kdaj ga
je Bonomo začel uresničevati in kako so se zadeve razvijale. Podobna
vprašanja so se porodila takoj po smrti prelata in mnogi so odgovore
nanja iskali v njegovi očitni naklonjenosti reformi. Sodobni stro-
kovnjaki pa so glede tega precej bolj previdni in so svoje pomisleke
podprli s celo vrsto takšnih in drugačnih ugotovitev.22 Previdnost je
21 Prim. U. ROZZO, Le »Prediche« veneziane di Giulio da Milano (1541), v »Bolletino
della Società di Studi Valdesi«, št. 152 (1983), str. 3–30; T. BOZZA, Le »pre-
diche« veneziane di Giulio da Milano, v Studi politici in onore Luigi Firpo, Milano
1990, I, str. 481–524.
22 Glede tega velja omeniti ugotovitve, ki jih zagovarja DI BRAZZANO, Pietro
Bonomo cit., str. 318–321. V skladu z temi naj bi bila Bonomova dejavnost
72
bojazni, da bi obnovili proces, je februarja 1543 bivši avguštinec
(takrat že izključen iz reda) kljub temu, da mu je kazen že skoraj
potekla, pobegnil iz zapora in se zatekel v Grigione. Tako sta leto
poprej storila tudi Bernardino Ochino in Pietro Martire Vermigli,
znana pridigarja, nad katera so se tisti čas spravile cerkvene oblasti.
Med letoma 1545 in 1547 je Giulio iz Milana v Baslu dal tudi natisniti
svoje pridige iz San Cassiana, ki jih je bil opravil ob štiridesetdnevnem
postu 1541. Ni znano, do kakšne mere je besedilo v dveh zvezkih
pred izdajo spremenil, vemo le, da delo priča o avtorjevem dobrem
poznavanju Calvina.21 Lahko bi rekli, da je vse življenje ostal privr-
ženec reformatorja iz Ženeve, kar velja tudi za tisto dolgo obdobje,
ko je služboval kot pastor v Valtellini. Najprej se je mudil v Vicoso-
pranu in nato v Poschiavu in se v tem času srečal z nekaterimi italijan-
skimi somišljeniki, pregnanimi zaradi vere (religionis causa), od katerih
jih je bilo nekaj, vsaj kar se nauka tiče, precej bolj nestrpnih od njega.
Umrl je v Tiranu leta 1581. Kolikor vemo, kasneje ni imel stikov z
nikomer od svojih znancev iz tržaških let, niti s Petrom Pavlom
Vergerijem, ki bi ga njegova izkušnja po vsej verjetnosti zelo zanimala.
Čeprav se navezujejo na vsega nekaj tednov, nam zapisi s procesa
proti Giuliu iz Milana ponujajo pomembne podatke o zadnjih letih
Pietra Bonoma in o verskem življenju v Trstu na splošno. Treba je le
še ugotoviti, ali je šlo za osamljen primer, ali pa je bilo povabilo,
namenjeno pridigarju, del širšega načrta, ki ga je škof pripravljal dalj
časa. Če je tak načrt zares obstajal, bi bilo dobro vedeti tudi, kdaj ga
je Bonomo začel uresničevati in kako so se zadeve razvijale. Podobna
vprašanja so se porodila takoj po smrti prelata in mnogi so odgovore
nanja iskali v njegovi očitni naklonjenosti reformi. Sodobni stro-
kovnjaki pa so glede tega precej bolj previdni in so svoje pomisleke
podprli s celo vrsto takšnih in drugačnih ugotovitev.22 Previdnost je
21 Prim. U. ROZZO, Le »Prediche« veneziane di Giulio da Milano (1541), v »Bolletino
della Società di Studi Valdesi«, št. 152 (1983), str. 3–30; T. BOZZA, Le »pre-
diche« veneziane di Giulio da Milano, v Studi politici in onore Luigi Firpo, Milano
1990, I, str. 481–524.
22 Glede tega velja omeniti ugotovitve, ki jih zagovarja DI BRAZZANO, Pietro
Bonomo cit., str. 318–321. V skladu z temi naj bi bila Bonomova dejavnost
72
