Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 75
SILVANO CAVAZZA
vsekakor na mestu. Ko je Luther objavil svojih petindevetdeset tez, je
imel Bonomo že skoraj šestdeset let. Na državnem zboru v Wormsu
leta 1521 je bil v komisiji, zadolženi za sestavo cesarskega odloka o
obsodbi reformatorja. Pričevanja o škofovih verskih pomislekih se
navezujejo večinoma na kratko obdobje med letoma 1540 in 1546 ali
pa celo na čas po njegovi smrti. Gre večinoma za posredna pričevanja,
saj pisem ali uradnih dokumentov, ki bi jasno potrdila njegovo
stališče, ni na voljo. Leta 1551 je Španec Antonio Parraguez de Castil-
lejo, ki je prevzel vodstvo škofije junija 1549, na njenem sedežu nabral
za debelo mapo pisnih dokazov, ki naj bi po njegovem mnenju pričali
o krivoverstvu njegovega predhodnika.
Dosje je nato izročil nunciaturi na Dunaju, da bi ga od tam poslali
naprej v Rim, a kot kaže, so zadeve v avstrijski prestolnici zastale in
mapa se je izgubila.23 Temu skrivnostnemu dogodku so po vsej
verjetnosti botrovali bolj politični kot pa verski razlogi. Bonomo je v
svojem življenju namreč zasedal pomembne javne položaje, ki so mu
jih tako na svojem dvoru kot na nemirnem obmejnem ozemlju
zaupali Habsburžani. Bil je torej zaščiten.
Tudi treh pisem, ki jih je škof poslal Giuliu iz Milana, ni več med
dokumenti beneškega procesa. Mogoče jih je v Rim poslal nuncij, ali
pa jih je zasegla beneška oblast, da bi jih uporabila kot politično
orodje proti Avstriji, s katero je prišla navzkriž po zasedbi Marana
(januar 1542).24 Njihova vsebina je bila bržkone zelo jasna, saj je neki
duhovnik, ki se je družil s kardinalom Carafo (kasnejšim Pavlom IV.),
opisal avtorja z izrazi »inquio et impio«, torej kot nemirnega in
bližje negotovi struji »katoliške reforme«, čeprav številna verodostojna
pričevanja jasno govorijo o škofovi oddaljitvi od katoliške pravovernosti.
Prim. tudi S. CAVAZZA, Un’eresia di frontiera. Propaganda luterana e dissenso
religioso sul confine austro-veneto nel Cinquecento, v »Annali di storia Isontina«,
4 (1991), str. 7–33: 14: v luči nedavnih raziskav se mi zdijo danes ugotovitve,
ki sem jih takrat navedel, zastarele.
23 Prim. TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 125, 138–139.
24 Dogodek je močno zaznamoval odnose med Benetkami in Habsburžani,
kar velja tudi za cerkveno področje. Kmalu zatem so Avstrijci zavzeli še Oglej,
ki so mu vladali patriarhi, in kjer je bil sedež stolne cerkve; prim. G. TREBBI,
Il Friuli dal 1420 al 1797. La storia politica e sociale, Udine 1998, str. 140–146.
73
vsekakor na mestu. Ko je Luther objavil svojih petindevetdeset tez, je
imel Bonomo že skoraj šestdeset let. Na državnem zboru v Wormsu
leta 1521 je bil v komisiji, zadolženi za sestavo cesarskega odloka o
obsodbi reformatorja. Pričevanja o škofovih verskih pomislekih se
navezujejo večinoma na kratko obdobje med letoma 1540 in 1546 ali
pa celo na čas po njegovi smrti. Gre večinoma za posredna pričevanja,
saj pisem ali uradnih dokumentov, ki bi jasno potrdila njegovo
stališče, ni na voljo. Leta 1551 je Španec Antonio Parraguez de Castil-
lejo, ki je prevzel vodstvo škofije junija 1549, na njenem sedežu nabral
za debelo mapo pisnih dokazov, ki naj bi po njegovem mnenju pričali
o krivoverstvu njegovega predhodnika.
Dosje je nato izročil nunciaturi na Dunaju, da bi ga od tam poslali
naprej v Rim, a kot kaže, so zadeve v avstrijski prestolnici zastale in
mapa se je izgubila.23 Temu skrivnostnemu dogodku so po vsej
verjetnosti botrovali bolj politični kot pa verski razlogi. Bonomo je v
svojem življenju namreč zasedal pomembne javne položaje, ki so mu
jih tako na svojem dvoru kot na nemirnem obmejnem ozemlju
zaupali Habsburžani. Bil je torej zaščiten.
Tudi treh pisem, ki jih je škof poslal Giuliu iz Milana, ni več med
dokumenti beneškega procesa. Mogoče jih je v Rim poslal nuncij, ali
pa jih je zasegla beneška oblast, da bi jih uporabila kot politično
orodje proti Avstriji, s katero je prišla navzkriž po zasedbi Marana
(januar 1542).24 Njihova vsebina je bila bržkone zelo jasna, saj je neki
duhovnik, ki se je družil s kardinalom Carafo (kasnejšim Pavlom IV.),
opisal avtorja z izrazi »inquio et impio«, torej kot nemirnega in
bližje negotovi struji »katoliške reforme«, čeprav številna verodostojna
pričevanja jasno govorijo o škofovi oddaljitvi od katoliške pravovernosti.
Prim. tudi S. CAVAZZA, Un’eresia di frontiera. Propaganda luterana e dissenso
religioso sul confine austro-veneto nel Cinquecento, v »Annali di storia Isontina«,
4 (1991), str. 7–33: 14: v luči nedavnih raziskav se mi zdijo danes ugotovitve,
ki sem jih takrat navedel, zastarele.
23 Prim. TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 125, 138–139.
24 Dogodek je močno zaznamoval odnose med Benetkami in Habsburžani,
kar velja tudi za cerkveno področje. Kmalu zatem so Avstrijci zavzeli še Oglej,
ki so mu vladali patriarhi, in kjer je bil sedež stolne cerkve; prim. G. TREBBI,
Il Friuli dal 1420 al 1797. La storia politica e sociale, Udine 1998, str. 140–146.
73
