Page 77 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 77
SILVANO CAVAZZA
Giulio iz Milana, ko so ga o zadevi spraševali sodniki.28 Kar se tiče
škofovih besed, je skušal pogovor speljati stran od nauka in ga
navezati na poslušnost duhovnikov. Po njegovih besedah naj bi se
uprli kanoniki stolnice, ki so živeli kot nekakšni »javni priležniki« in
se niso pustili prepričati, da bi spremenili svoje navade. Ti »uživajo
podporo raznih strank in blatijo monsignorja ter pridigarje, ki jih
oštevajo«. To je gotovo držalo, saj je bilo v mestu tisti čas precej
vplivnih skupin, za katerimi so se prej skrivali politični interesi in
spori med rodbinami kot pa različna verska prepričanja.29 A škof ne
govori o tem, bolj ga skrbijo zlorabe in obredi, zavračanje božje besede
in trdi vratovi someščanov. (Tu se njegove misli jasno navezujejo na
neposlušnost in nespoštovanje vere onih, ki so častili zlato tele,
Eksodus, 32, 9: »In gospod je rekel Mojzesu: Videl sem to ljudstvo: to
je trdovratno ljudstvo.«) »Betežnega in bolnega«,30 a še vedno popol-
noma bistrega Bonoma je skrbelo, da bi začeli verniki javno dvomiti
o njegovi duhovni oblasti. Poleg tega ljudem niso bili po volji duhov-
niki, ki jih je postavil na prižnico, in nekateri so celo odločno zahtevali
vrnitev pridigarjev »stare šole«.31
Čeprav je škof še naprej ostal ena ključnih osebnosti, predvsem
kar se tiče odnosov z vlado na Dunaju, se zdi, da je prišlo med njim
in delom Tržačanov do nesoglasja. Prav zaradi funkcije, ki so mu jo
naložili, je malo verjetno, da bi imel kaj opraviti z begom devetin-
štiridesetih od stotridesetih moravskih anabaptistov, ki so jim sodniki
Ferdinanda I. naložili prestajanje kazni v genovskih ječah, in so jih
februarja 1540 poslali v Trst. Nenavaden dogodek, ki najbrž nima
28 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 173; o zdravniku glej DI
BRAZZANO, Pietro Bonomo cit., str. 323 in opombo 165; 333–334. Človeka
so starejši strokovnjaki najbrž precenjevali: prim. VENETIANER; Die
Evangelisch-Reformierte Kirche cit., str. 68–71; tudi romaneskni TAMARO,
Assolutismo e municipalismo cit., str. 14. Giulio iz Milana o njem govori vedno
z odporom.
29 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 173, zaslišanje 21. junija; o
strankah v Trstu prim. prav tam, str. 10–16, 40–52.
30 Gre za besede Giulia iz Milana: prav tam, str. 177
31 Prav tam, str. 170-171, se navezuje na DI BRAZZANO, Pietro Bonomo cit.,
str. 330–333.
75
Giulio iz Milana, ko so ga o zadevi spraševali sodniki.28 Kar se tiče
škofovih besed, je skušal pogovor speljati stran od nauka in ga
navezati na poslušnost duhovnikov. Po njegovih besedah naj bi se
uprli kanoniki stolnice, ki so živeli kot nekakšni »javni priležniki« in
se niso pustili prepričati, da bi spremenili svoje navade. Ti »uživajo
podporo raznih strank in blatijo monsignorja ter pridigarje, ki jih
oštevajo«. To je gotovo držalo, saj je bilo v mestu tisti čas precej
vplivnih skupin, za katerimi so se prej skrivali politični interesi in
spori med rodbinami kot pa različna verska prepričanja.29 A škof ne
govori o tem, bolj ga skrbijo zlorabe in obredi, zavračanje božje besede
in trdi vratovi someščanov. (Tu se njegove misli jasno navezujejo na
neposlušnost in nespoštovanje vere onih, ki so častili zlato tele,
Eksodus, 32, 9: »In gospod je rekel Mojzesu: Videl sem to ljudstvo: to
je trdovratno ljudstvo.«) »Betežnega in bolnega«,30 a še vedno popol-
noma bistrega Bonoma je skrbelo, da bi začeli verniki javno dvomiti
o njegovi duhovni oblasti. Poleg tega ljudem niso bili po volji duhov-
niki, ki jih je postavil na prižnico, in nekateri so celo odločno zahtevali
vrnitev pridigarjev »stare šole«.31
Čeprav je škof še naprej ostal ena ključnih osebnosti, predvsem
kar se tiče odnosov z vlado na Dunaju, se zdi, da je prišlo med njim
in delom Tržačanov do nesoglasja. Prav zaradi funkcije, ki so mu jo
naložili, je malo verjetno, da bi imel kaj opraviti z begom devetin-
štiridesetih od stotridesetih moravskih anabaptistov, ki so jim sodniki
Ferdinanda I. naložili prestajanje kazni v genovskih ječah, in so jih
februarja 1540 poslali v Trst. Nenavaden dogodek, ki najbrž nima
28 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 173; o zdravniku glej DI
BRAZZANO, Pietro Bonomo cit., str. 323 in opombo 165; 333–334. Človeka
so starejši strokovnjaki najbrž precenjevali: prim. VENETIANER; Die
Evangelisch-Reformierte Kirche cit., str. 68–71; tudi romaneskni TAMARO,
Assolutismo e municipalismo cit., str. 14. Giulio iz Milana o njem govori vedno
z odporom.
29 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 173, zaslišanje 21. junija; o
strankah v Trstu prim. prav tam, str. 10–16, 40–52.
30 Gre za besede Giulia iz Milana: prav tam, str. 177
31 Prav tam, str. 170-171, se navezuje na DI BRAZZANO, Pietro Bonomo cit.,
str. 330–333.
75
