Page 78 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 78
RAZPRAVE, [TUDIJE
dosti skupnega s takratnimi verskimi tokovi v Trstu,32 si je takoj
prislužil hvalnice v anabaptističnih martirologijih srednje Evrope.
Napeto razmerje med Bonomom in nekaterimi od njegovih so-
meščanov je bolje razvidno iz dogodka, v katerega je vpleten Niccolò
de Brischia, proti kateremu so mestne oblasti sprožile proces poleti
1544. Brischia je namreč grmel proti Bonomu in avguštincu fra
Serafinu, ki je potem, ko ga je škof poklical, da bi tistega leta pridigal
ob štiridesetdnevnem postu, ostal v mestu. Oštel je tudi »lažnive
pridigarje«, do katerih je bil Bonomo prizanesljiv, saj naj bi brezob-
zirno »zasejali med tržaškimi prebivalci razdor ter jim zmešali glave
z lažnim Luthrovim naukom«. Rekel je celo, da bi bilo treba takoj po
koncu nevarnost kuge napoditi tako škofa kot pridigarja.33
Brischia je med procesom delno popravil svoje izjave, iz katerih je
izpustil škofa, ter navezal vse, kar je bil prej povedal, na ravnanje
redovnika. Ta premišljenost mu je prinesla oprostitev. Obtožbe,
navedene pred sodniki in namenjene fra Serafinu, so bile tako zares
natančne in resne, saj naj bi redovnik zanikal prvenstvo papeža,
obstoj vic, zakramentalno veljavo spovedi, Marijino čaščenje, kanon
maše, liturgično obredje in nujnost posta. Gre za trditve in zamisli, o
32 Prim. A. STELLA, L’ecclesiologia degli anabattisti processati a Trieste nel 1540, v
Eresia e Riforma nell’ Italia del Cinquecento, Miscellanea I, Firenze-Chicago,
1974, str. 205–238. Obnova dogodkov okoli pripetljaja je tudi v tržaških
listinah zelo natančna, vseeno pa se zdi malo verjetno, da bi se proces, opisan
v Rechenschafft, od koder črpa tudi avtor, res odvijal v Trstu. Razsodba o
kaznivem dejanju, ki so ga očitali anabaptistom (izmikanje prestajanju kazni
v državnem zaporu) je bila v pristojnosti predstavnika vladarja, torej capitana,
kar pomeni, da je šlo za skrajšan postopek, ki j bil precej drugačen od tistega
javnega, na katerega namiguje poročilo. Tudi sam Stella ugotovi, da podatkov
o smrtnih obsodbah, ki so jih izrekli ob tej priložnosti, ni mogoče najti v
nobenem drugem dokumentu tistega časa (str. 217). Bolj smiselno je torej
govoriti o verskem delovanju, povezanem z izvirnim procesom na
Moravskem, in prirejenim apologetskim ciljem martirologija. Tržačani so
se ob tej priložnosti znašli v neprijetni vlogi »vojaških hlapcev«, saj so tudi
njim zagrozili z genovskimi ječami, če ne bi hoteli oskrbeti avstrijskih vojakov.
Razprava v DI BRAZZANO, Pietro Bonomo cit. str. 321–323 je zastavljena
zelo previdno, čeprav se v veliki meri sklada z ugotovitvami Stelle.
33 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 20, 179–181 (obramba Niccola
Brischie); DI BRAZZANO, Pietro Bonomo cit., str. 337–340.
76
dosti skupnega s takratnimi verskimi tokovi v Trstu,32 si je takoj
prislužil hvalnice v anabaptističnih martirologijih srednje Evrope.
Napeto razmerje med Bonomom in nekaterimi od njegovih so-
meščanov je bolje razvidno iz dogodka, v katerega je vpleten Niccolò
de Brischia, proti kateremu so mestne oblasti sprožile proces poleti
1544. Brischia je namreč grmel proti Bonomu in avguštincu fra
Serafinu, ki je potem, ko ga je škof poklical, da bi tistega leta pridigal
ob štiridesetdnevnem postu, ostal v mestu. Oštel je tudi »lažnive
pridigarje«, do katerih je bil Bonomo prizanesljiv, saj naj bi brezob-
zirno »zasejali med tržaškimi prebivalci razdor ter jim zmešali glave
z lažnim Luthrovim naukom«. Rekel je celo, da bi bilo treba takoj po
koncu nevarnost kuge napoditi tako škofa kot pridigarja.33
Brischia je med procesom delno popravil svoje izjave, iz katerih je
izpustil škofa, ter navezal vse, kar je bil prej povedal, na ravnanje
redovnika. Ta premišljenost mu je prinesla oprostitev. Obtožbe,
navedene pred sodniki in namenjene fra Serafinu, so bile tako zares
natančne in resne, saj naj bi redovnik zanikal prvenstvo papeža,
obstoj vic, zakramentalno veljavo spovedi, Marijino čaščenje, kanon
maše, liturgično obredje in nujnost posta. Gre za trditve in zamisli, o
32 Prim. A. STELLA, L’ecclesiologia degli anabattisti processati a Trieste nel 1540, v
Eresia e Riforma nell’ Italia del Cinquecento, Miscellanea I, Firenze-Chicago,
1974, str. 205–238. Obnova dogodkov okoli pripetljaja je tudi v tržaških
listinah zelo natančna, vseeno pa se zdi malo verjetno, da bi se proces, opisan
v Rechenschafft, od koder črpa tudi avtor, res odvijal v Trstu. Razsodba o
kaznivem dejanju, ki so ga očitali anabaptistom (izmikanje prestajanju kazni
v državnem zaporu) je bila v pristojnosti predstavnika vladarja, torej capitana,
kar pomeni, da je šlo za skrajšan postopek, ki j bil precej drugačen od tistega
javnega, na katerega namiguje poročilo. Tudi sam Stella ugotovi, da podatkov
o smrtnih obsodbah, ki so jih izrekli ob tej priložnosti, ni mogoče najti v
nobenem drugem dokumentu tistega časa (str. 217). Bolj smiselno je torej
govoriti o verskem delovanju, povezanem z izvirnim procesom na
Moravskem, in prirejenim apologetskim ciljem martirologija. Tržačani so
se ob tej priložnosti znašli v neprijetni vlogi »vojaških hlapcev«, saj so tudi
njim zagrozili z genovskimi ječami, če ne bi hoteli oskrbeti avstrijskih vojakov.
Razprava v DI BRAZZANO, Pietro Bonomo cit. str. 321–323 je zastavljena
zelo previdno, čeprav se v veliki meri sklada z ugotovitvami Stelle.
33 TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 20, 179–181 (obramba Niccola
Brischie); DI BRAZZANO, Pietro Bonomo cit., str. 337–340.
76
