Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 80
RAZPRAVE, [TUDIJE
kov«.37 Kot pričajo kasnejši viri, je Giovanni da Catarro govoril proti
maši, postu in spoštovanju verskih praznikov, še bolj pomembno pa
je bilo njegovo prepričanje, da Kristusovo telo ni navzoče v posvečeni
hostiji.38 Širjenja takih naukov so obtožili tudi skupino Tržačanov,
ki so jih po ukazu Ferdinanda I. zaprli jeseni 1547, torej kmalu po
izgonu dalmatinskega redovnika iz mesta in s tem povezanimi do-
godki, o katerih velja še spregovoriti. Kanonika Petra Peterlina z
vzdevkom Claudus (v tržaščini so mu najbrž rekli el Zoto, torej šepav),
edinega duhovnika v skupini, so bremenile zelo resne obtožbe. Trdil
naj bi, da nima maša nobene veljave (nihil valet), v zvezi z evharistijo
pa naj bi povedal: »Hostia ista est figura passionis Jesu Christi«, s
čimer je zanikal Kristusovo stvarno navzočnost. Kanonik je tudi
izjavil, da se je držal tradicionalnih obredov le še pro consuetudine, torej
iz navade, in da je po dolgem času slepote ugledal luč resnice. (»Hac-
tenus fui caecus, nunc autem incipio videre veram lucem.«)39
Če torej zberemo vsa pričevanja o Bonomu in o njegovih znancih
od Giulia iz Milana do Peterlina, lahko pridemo do povsem enotnih
in jasnih sklepov: škof in njegovi privrženci so širili spiritualistično
pojmovanje religije in precej kritično gledali na cerkveno izročilo ter
obredje, ki so ga kljub temu še opravljali. Najbolj glasni očitki so se
nanašali prav na srce katoliškega obreda, torej na mašo in evharistijo.
Zdi se, da so protestantom naklonjeni Tržačani skorajda enoglasno
podprli trditve o zanikanju stvarne navzočnosti, s čimer so se oddaljili
tudi od Luhtrovega nauka in se jasno postavili na stran Zwinglija. V
tej luči je treba preučiti tudi spomenico, ki jo je škof Castillejo prinesel
septembra 1549 s seboj v Rim, kamor so ga po zelo kratkem bivanju
v Trstu poklicali, da bi potrdili njegovo funkcijo. Gre sicer za podatke
37 Škof Dionigi de Zanettinis »Il Grechetto« kardinalu Alessandru Farneseju,
Benetke, 24. april 1546, v G. BUSCHBELL, Reformation und Inquisition in
Italien um die Mitte des XVI. Jahrhunderts, Paderborn 1910, str. 114 in opom-
ba 3.
38 Zaslišanje Marca Isolana, Trst, 3. februar 1548 v TAMARO, Assolutismo e
municipalismo cit., str. 213.
39 Proces proti luterancem, Trst, januar in februar 1548, prav tam, str.
198–214: 199, 201, 203 (»Iste presbyter Petrus obtulit Eucharistiam dicendo:
Hoc non est corpus Christi, sed est eius similitudo«).
78
kov«.37 Kot pričajo kasnejši viri, je Giovanni da Catarro govoril proti
maši, postu in spoštovanju verskih praznikov, še bolj pomembno pa
je bilo njegovo prepričanje, da Kristusovo telo ni navzoče v posvečeni
hostiji.38 Širjenja takih naukov so obtožili tudi skupino Tržačanov,
ki so jih po ukazu Ferdinanda I. zaprli jeseni 1547, torej kmalu po
izgonu dalmatinskega redovnika iz mesta in s tem povezanimi do-
godki, o katerih velja še spregovoriti. Kanonika Petra Peterlina z
vzdevkom Claudus (v tržaščini so mu najbrž rekli el Zoto, torej šepav),
edinega duhovnika v skupini, so bremenile zelo resne obtožbe. Trdil
naj bi, da nima maša nobene veljave (nihil valet), v zvezi z evharistijo
pa naj bi povedal: »Hostia ista est figura passionis Jesu Christi«, s
čimer je zanikal Kristusovo stvarno navzočnost. Kanonik je tudi
izjavil, da se je držal tradicionalnih obredov le še pro consuetudine, torej
iz navade, in da je po dolgem času slepote ugledal luč resnice. (»Hac-
tenus fui caecus, nunc autem incipio videre veram lucem.«)39
Če torej zberemo vsa pričevanja o Bonomu in o njegovih znancih
od Giulia iz Milana do Peterlina, lahko pridemo do povsem enotnih
in jasnih sklepov: škof in njegovi privrženci so širili spiritualistično
pojmovanje religije in precej kritično gledali na cerkveno izročilo ter
obredje, ki so ga kljub temu še opravljali. Najbolj glasni očitki so se
nanašali prav na srce katoliškega obreda, torej na mašo in evharistijo.
Zdi se, da so protestantom naklonjeni Tržačani skorajda enoglasno
podprli trditve o zanikanju stvarne navzočnosti, s čimer so se oddaljili
tudi od Luhtrovega nauka in se jasno postavili na stran Zwinglija. V
tej luči je treba preučiti tudi spomenico, ki jo je škof Castillejo prinesel
septembra 1549 s seboj v Rim, kamor so ga po zelo kratkem bivanju
v Trstu poklicali, da bi potrdili njegovo funkcijo. Gre sicer za podatke
37 Škof Dionigi de Zanettinis »Il Grechetto« kardinalu Alessandru Farneseju,
Benetke, 24. april 1546, v G. BUSCHBELL, Reformation und Inquisition in
Italien um die Mitte des XVI. Jahrhunderts, Paderborn 1910, str. 114 in opom-
ba 3.
38 Zaslišanje Marca Isolana, Trst, 3. februar 1548 v TAMARO, Assolutismo e
municipalismo cit., str. 213.
39 Proces proti luterancem, Trst, januar in februar 1548, prav tam, str.
198–214: 199, 201, 203 (»Iste presbyter Petrus obtulit Eucharistiam dicendo:
Hoc non est corpus Christi, sed est eius similitudo«).
78
