Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 82
RAZPRAVE, [TUDIJE
nikov, med katerimi so bili tudi kapitan Hoyos in drugi njegovi rojaki,
na koncu pa je zaradi svojega ravnanja padel v nemilost tudi pri
avstrijski vladi. A kot kaže, Castillejo vseeno ni bil topoumen go-
rečnež, kakor o njem vsi po vrsti pišejo tržaški zgodovinarji, in gotovo
ga ne bi mogli označiti zgolj kot zagrizenega lovca na krivoverce. V
začetku leta 1552, ko je moral zaradi spora s posvetno oblastjo
odstopiti, se je nekaj časa mudil v Padovi, kjer si je delil streho z
bergamskim škofom Vittoreom Soranzom, proti kateremu so zaradi
očitnih heterodoksnih stališč sprožili preiskavo. V resnici naj bi tam
za njim oprezal, a je na koncu nunciju v Benetkah poslal »izčrpno
poročilo« o »pobožnosti in dobroti« sobrata.42 Leta 1560, ko je bil
nadškof Cagliarija, je kot pooblaščenec španske inkvizicije oprostil
najbolj znanega sardskega protestanta Sigismonda Arquerja, ki so ga
leta 1563 ponovno zaprli in osem let kasneje obsodili na grmado.43 S
Pietrom Bonomom pa je bil skorajda že obseden. Obtožbe proti
njemu je obnovil marca 1550 v Apologiji, naslovljeni na Ferdinanda I.,
in v dolgem zagovoru v španskem jeziku, ki ga je v svojo obrambo
sestavil v Rimu septembra 1551.44
Istega leta je, kot rečeno, v Trstu zbral dokumente, s katerimi naj
bi dokazal, da je bil njegov predhodnik krivoverec. Prelatu torej niso
zadostovali zapisi o govoricah, ki jih je v naglici zbral poleti 1549,
ampak je preiskavo podaljšal za več kot dve leti, ne da bi pri tem
ponovno preučil prejšnje ugotovitve.
V Castillejevih obtožbah proti Bonomu (kot tudi v drugih priče-
vanjih) ne zasledimo nekaterih razlag, ki so jih tisti čas navadno
pripisovali »luterancem« in so se dotikale papeževe moči, cerkvene
hierarhije, celibata duhovnikov, uporabe keliha tudi za laike in števila
42 Prim. M. FIRPO – S. PAGANO, I processi inquisitoriali di Vittore Soranzo (1550–
1558), Kritična izdaja, Città del Vaticano, 2004, I, str. LII.
43 Prim. R. TURTAS, Antonio Parragues De Castillejo e Sigismondo Arquer a
confronto, v »Archivio Storico Sardo«, 39 (1998), str. 203–226, tudi za prejšnjo
bibliografijo
44 Prim. latinsko Apologijo, Dunaj, marec 1550, in španski zagovor, Rim, 18.
september 1551, v TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., oziroma str.
263–274 in 308–312. K tem dokumentom velja prišteti vsaj še pismo
Ferdinandu I., Trst, 25. december 1549: prav tam, str. 255–258.
80
nikov, med katerimi so bili tudi kapitan Hoyos in drugi njegovi rojaki,
na koncu pa je zaradi svojega ravnanja padel v nemilost tudi pri
avstrijski vladi. A kot kaže, Castillejo vseeno ni bil topoumen go-
rečnež, kakor o njem vsi po vrsti pišejo tržaški zgodovinarji, in gotovo
ga ne bi mogli označiti zgolj kot zagrizenega lovca na krivoverce. V
začetku leta 1552, ko je moral zaradi spora s posvetno oblastjo
odstopiti, se je nekaj časa mudil v Padovi, kjer si je delil streho z
bergamskim škofom Vittoreom Soranzom, proti kateremu so zaradi
očitnih heterodoksnih stališč sprožili preiskavo. V resnici naj bi tam
za njim oprezal, a je na koncu nunciju v Benetkah poslal »izčrpno
poročilo« o »pobožnosti in dobroti« sobrata.42 Leta 1560, ko je bil
nadškof Cagliarija, je kot pooblaščenec španske inkvizicije oprostil
najbolj znanega sardskega protestanta Sigismonda Arquerja, ki so ga
leta 1563 ponovno zaprli in osem let kasneje obsodili na grmado.43 S
Pietrom Bonomom pa je bil skorajda že obseden. Obtožbe proti
njemu je obnovil marca 1550 v Apologiji, naslovljeni na Ferdinanda I.,
in v dolgem zagovoru v španskem jeziku, ki ga je v svojo obrambo
sestavil v Rimu septembra 1551.44
Istega leta je, kot rečeno, v Trstu zbral dokumente, s katerimi naj
bi dokazal, da je bil njegov predhodnik krivoverec. Prelatu torej niso
zadostovali zapisi o govoricah, ki jih je v naglici zbral poleti 1549,
ampak je preiskavo podaljšal za več kot dve leti, ne da bi pri tem
ponovno preučil prejšnje ugotovitve.
V Castillejevih obtožbah proti Bonomu (kot tudi v drugih priče-
vanjih) ne zasledimo nekaterih razlag, ki so jih tisti čas navadno
pripisovali »luterancem« in so se dotikale papeževe moči, cerkvene
hierarhije, celibata duhovnikov, uporabe keliha tudi za laike in števila
42 Prim. M. FIRPO – S. PAGANO, I processi inquisitoriali di Vittore Soranzo (1550–
1558), Kritična izdaja, Città del Vaticano, 2004, I, str. LII.
43 Prim. R. TURTAS, Antonio Parragues De Castillejo e Sigismondo Arquer a
confronto, v »Archivio Storico Sardo«, 39 (1998), str. 203–226, tudi za prejšnjo
bibliografijo
44 Prim. latinsko Apologijo, Dunaj, marec 1550, in španski zagovor, Rim, 18.
september 1551, v TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., oziroma str.
263–274 in 308–312. K tem dokumentom velja prišteti vsaj še pismo
Ferdinandu I., Trst, 25. december 1549: prav tam, str. 255–258.
80
