Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 81
SILVANO CAVAZZA
iz druge roke, ki so jih zbrali predvsem stolni kanoniki in habsburški
kapitan Hans von Hoyos (Juan de Hoyos, rojen v Španiji) ter njegovi
sodelavci, a ker se skladajo z drugimi pričevanji, se gre nanje zanesti.
Bonoma takrat že tri leta ni bilo več med živimi in po vsej verjetnosti
njegovega imena ne bi blatili, če ne bi njegove zamisli še vedno burile
duhov meščanov in resno ogrožale pravovernost.
Španec je tako v pismu Pavlu III., ki je imel takrat osemdeset let in
je bil malo pred smrtjo (umrl je desetega novembra 1549), hotel
sprožiti preplah. Bonoma je obtožil številnih krivoverstev, katerih naj
škof sploh ne bi skrival ali se jih sramoval. Ko se je odpravljal k maši,
naj bi ga večkrat slišali reči: »Pa pojdimo k tej vsakdanji zmoti.« Na
stolnem kapitlju naj bi izjavil, da je zakrament evharistije samo
znamenje, posmehoval naj bi se cerkveni zaobljubi in priprošnji
pokojnikov, poleg tega pa naj bi ščitil pridigarje, ki so širili nauke
Luthra, Zwinglija in Ecolampadija. Te je v mesto klical tudi iz zelo
oddaljenih krajev, pri čemer mu ni bilo mar za stroške. V hiši je imel
veliko knjig o omenjenih spornih naukih. S takim učiteljem in vodjo
se je gobavost hitro prijela mnogih meščanov. Številni Tržačani, med
katerimi so bili tako izterjevalci davkov, mešetarji, čevljarji in drugi
laiki, so začeli brati evangelije in Pavlova pisma s komentarjem
Martina Luthra, ter razpravljati o navzočnosti Jezusa v hostiji, pri
čemer jih je veliko podprlo zamisli Zwinglija ter Ecolampadia. Med-
tem so bile cerkve prazne, na duhovnike pa so gledali postrani kot na
navadne brezdelneže. Ljudje so o njih govorili: »Naj ti postopači
poprimejo za plug ter si na polju zaslužijo za kruh. Skrajni čas je že,
da motika razbrazda njihove nekoristne bele dlani.«40
Ferdinand I. je na čelo tržaške škofije postavil škofa Castilleja,
benediktinskega meniha, ki je to pomembno mesto zasedel predvsem
zaradi zaslužnosti svojih sorodnikov. Tega učenega človeka in velikega
ljubitelja knjig, za katerim so bila dolga leta študija, so nenadoma
posadili na škofovski sedež v kraju, ki mu je bil tako po jeziku kot po
miselnosti popolnoma tuj.41 V Trstu si je takoj nabral kup sovraž-
40 Zapis v TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 123–124.
41 Prim. kratek biografski oris v C.F. LAFERL, Die Kultur der Spanier in Österreich
unter Ferdinand I. 1522–1564, Wien 1997, str. 226, s sledečimi biografskimi
navedbami.
79
iz druge roke, ki so jih zbrali predvsem stolni kanoniki in habsburški
kapitan Hans von Hoyos (Juan de Hoyos, rojen v Španiji) ter njegovi
sodelavci, a ker se skladajo z drugimi pričevanji, se gre nanje zanesti.
Bonoma takrat že tri leta ni bilo več med živimi in po vsej verjetnosti
njegovega imena ne bi blatili, če ne bi njegove zamisli še vedno burile
duhov meščanov in resno ogrožale pravovernost.
Španec je tako v pismu Pavlu III., ki je imel takrat osemdeset let in
je bil malo pred smrtjo (umrl je desetega novembra 1549), hotel
sprožiti preplah. Bonoma je obtožil številnih krivoverstev, katerih naj
škof sploh ne bi skrival ali se jih sramoval. Ko se je odpravljal k maši,
naj bi ga večkrat slišali reči: »Pa pojdimo k tej vsakdanji zmoti.« Na
stolnem kapitlju naj bi izjavil, da je zakrament evharistije samo
znamenje, posmehoval naj bi se cerkveni zaobljubi in priprošnji
pokojnikov, poleg tega pa naj bi ščitil pridigarje, ki so širili nauke
Luthra, Zwinglija in Ecolampadija. Te je v mesto klical tudi iz zelo
oddaljenih krajev, pri čemer mu ni bilo mar za stroške. V hiši je imel
veliko knjig o omenjenih spornih naukih. S takim učiteljem in vodjo
se je gobavost hitro prijela mnogih meščanov. Številni Tržačani, med
katerimi so bili tako izterjevalci davkov, mešetarji, čevljarji in drugi
laiki, so začeli brati evangelije in Pavlova pisma s komentarjem
Martina Luthra, ter razpravljati o navzočnosti Jezusa v hostiji, pri
čemer jih je veliko podprlo zamisli Zwinglija ter Ecolampadia. Med-
tem so bile cerkve prazne, na duhovnike pa so gledali postrani kot na
navadne brezdelneže. Ljudje so o njih govorili: »Naj ti postopači
poprimejo za plug ter si na polju zaslužijo za kruh. Skrajni čas je že,
da motika razbrazda njihove nekoristne bele dlani.«40
Ferdinand I. je na čelo tržaške škofije postavil škofa Castilleja,
benediktinskega meniha, ki je to pomembno mesto zasedel predvsem
zaradi zaslužnosti svojih sorodnikov. Tega učenega človeka in velikega
ljubitelja knjig, za katerim so bila dolga leta študija, so nenadoma
posadili na škofovski sedež v kraju, ki mu je bil tako po jeziku kot po
miselnosti popolnoma tuj.41 V Trstu si je takoj nabral kup sovraž-
40 Zapis v TAMARO, Assolutismo e municipalismo cit., str. 123–124.
41 Prim. kratek biografski oris v C.F. LAFERL, Die Kultur der Spanier in Österreich
unter Ferdinand I. 1522–1564, Wien 1997, str. 226, s sledečimi biografskimi
navedbami.
79
