Page 83 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 83
SILVANO CAVAZZA
zakramentov. Zaman bi iskali tudi dovolj jasno omembo prepričanja
o opravičenju po veri, čeprav je to tudi drugod veljalo za doktrinarni
temelj zavračanja (katoliškega) bogoslužja. Zaradi tega je pričevanje
španskega škofa še bolj pomembno. Castillejo se pri obtožbah, na-
menjenih svojemu predhodniku, namreč ni zadovoljil s takratnimi
klišeji o krivovercih, ki so jih v polemikah širili njihovi katoliški
nasprotniki. O tem pričata tako osredotočenost na pojmovanje evha-
ristije, kot izrecno omenjanje Zwinglija ter Ecolampadija, najvidnejših
predstavnikov švicarske reformacije v dvajsetih letih 16. stoletja. S
tem v zvezi bi lahko načeli tudi razpravo o zanimanju humanista
Bonoma za reformatorje, ki jim je bila zelo blizu humanistična
miselnost, in za Erazma, ki jim je utrl pot, a zaradi skopih zgodo-
vinskih podatkov ne moremo zastaviti obširnejše raziskave. Pričeva-
nja, ki jih je Castillejo zelo skrbno zbral, da bi očrnil Bonoma, so
namreč izginila, kar je v veliki meri otežilo podrobnejše preučevanje
verskega življenja v Trstu v tridesetih in štiridesetih letih 16. stoletja.
Španec je s svojo zagnanostjo dosegel le to, da se je spremenilo v
problem nekaj, kar so tako on sam kot njegovi sodobniki že priznali
kot dejstvo, in sicer da je bil škof Bonomo krivoverec.
Prevedel mag. Tomaž Jurca
Z dovoljenjem avtorja objavljen prevod iz italijanščine prvega dela raz-
prave »Bonomo, Vergerio, Trubar« v knjigi: Gianfranco Hofer (ur.) »La Glo-
ria del Signore. La Riforma protestante nell’Italia nord-orientale«, Storia
goriziana e regionale, Collana di studi e documenti 8, Edizioni della Laguna.
81
zakramentov. Zaman bi iskali tudi dovolj jasno omembo prepričanja
o opravičenju po veri, čeprav je to tudi drugod veljalo za doktrinarni
temelj zavračanja (katoliškega) bogoslužja. Zaradi tega je pričevanje
španskega škofa še bolj pomembno. Castillejo se pri obtožbah, na-
menjenih svojemu predhodniku, namreč ni zadovoljil s takratnimi
klišeji o krivovercih, ki so jih v polemikah širili njihovi katoliški
nasprotniki. O tem pričata tako osredotočenost na pojmovanje evha-
ristije, kot izrecno omenjanje Zwinglija ter Ecolampadija, najvidnejših
predstavnikov švicarske reformacije v dvajsetih letih 16. stoletja. S
tem v zvezi bi lahko načeli tudi razpravo o zanimanju humanista
Bonoma za reformatorje, ki jim je bila zelo blizu humanistična
miselnost, in za Erazma, ki jim je utrl pot, a zaradi skopih zgodo-
vinskih podatkov ne moremo zastaviti obširnejše raziskave. Pričeva-
nja, ki jih je Castillejo zelo skrbno zbral, da bi očrnil Bonoma, so
namreč izginila, kar je v veliki meri otežilo podrobnejše preučevanje
verskega življenja v Trstu v tridesetih in štiridesetih letih 16. stoletja.
Španec je s svojo zagnanostjo dosegel le to, da se je spremenilo v
problem nekaj, kar so tako on sam kot njegovi sodobniki že priznali
kot dejstvo, in sicer da je bil škof Bonomo krivoverec.
Prevedel mag. Tomaž Jurca
Z dovoljenjem avtorja objavljen prevod iz italijanščine prvega dela raz-
prave »Bonomo, Vergerio, Trubar« v knjigi: Gianfranco Hofer (ur.) »La Glo-
ria del Signore. La Riforma protestante nell’Italia nord-orientale«, Storia
goriziana e regionale, Collana di studi e documenti 8, Edizioni della Laguna.
81
