Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 87
NENAD H. VITOROVI]
predstavljajo kot enega njegovih virov. Tudi mu, podobno kot smo
dejali pri Trubarju, očitajo oportunizem, ko razlagajo premik od
stališč v spisu Jezus Kristus je po rodu Jud (1523), do tistih, ki jih zastopa
po letu 1537 v Judje in njih laži (1543), in vse do smrti (1546), češ da je
sprva skušal pridobiti Jude za protestantizem, ob neuspehu pa razo-
čaran in jezen ubral trdo antisemitsko politiko. Kdor Luthra bere, se
lahko prepriča, da tudi v njegovem primeru takšna sodba ne zdrži.
Najprej glede same motivacije: kdor z reformatorji ne deli njihovega
prepričanja, lahko res sprva misli, da jim je šlo za ustanovitev nekak-
šne »nove vere«, s katero bi se predvsem emancipirali od papeštva.
Toda kdor Luthra in Trubarja bere, se bo prepričal, da jima nikakor
ni šlo za takšno »stvar protestantizma« in novačenje ljudi, s katerim
bi dosegali družbene spremembe, ampak za to, da bi ljudje verovali
evangeliju, Bogu v slavo. Kar pa zadeva očitek oportunizma: resda je
bil Luther kot človek in cerkveni voditelj impulziven, toda kot teolog
ni bil ravno muhast. Tako je tudi njegov »judovski opus« bolj konsi-
stenten, kot se lahko zdi, kar seveda ne pomeni, da je zato že povsod
skladen z apostolskim naukom.
Četudi je absurdno vzeti zares izjave nacističnih voditeljev, name-
njene propagandi med nemškimi evangeličani, namreč da je Luther
njihov vzornik – le kako bi se lahko res navdihovali pri nekomu, ki je
Jude obsojal kot tiste, ki niso hoteli verjeti, da je Jud Jezus njihov
Mesija, tj. Kristus, in kot tiste, ki niso hoteli verjeti, da se je Bog odločil
postati Jud itn. – pa ne moremo mimo dejstva, da so mnoge Luthrove
izjave v teh poznejših spisih vendarle grobo »antisemitske«. Tu seveda
sploh ne gre za rasistično oz. etnično motivirani antisemitizem,
kakršnega poznamo od 19. stoletja naprej: Luther bi se vselej razve-
selil slehernega Juda, ki bi pričel verjeti v Kristusa; tudi nikakor ne bi
terjal, da se takšni Judje asimilirajo, tj. postanejo Nemci. Veselil bi se
jih prav kot Jezusovih rojakov, prav kot Judov. In vendar vztrajanje na
razlikovanju med protijudovstvom in antisemitizmom lahko izzveni
kot dlakocepski poskus sprenevedanja, kolikor danes s pojmom
antisemitizem ponavadi razumemo sleherno in celo predvsem la-
tentno sovražnost do Judov kot Judov, ne glede na motiv in intenco
te sovražnosti (versko, etnično itn.). V tem smislu izraz uporabljam
85
predstavljajo kot enega njegovih virov. Tudi mu, podobno kot smo
dejali pri Trubarju, očitajo oportunizem, ko razlagajo premik od
stališč v spisu Jezus Kristus je po rodu Jud (1523), do tistih, ki jih zastopa
po letu 1537 v Judje in njih laži (1543), in vse do smrti (1546), češ da je
sprva skušal pridobiti Jude za protestantizem, ob neuspehu pa razo-
čaran in jezen ubral trdo antisemitsko politiko. Kdor Luthra bere, se
lahko prepriča, da tudi v njegovem primeru takšna sodba ne zdrži.
Najprej glede same motivacije: kdor z reformatorji ne deli njihovega
prepričanja, lahko res sprva misli, da jim je šlo za ustanovitev nekak-
šne »nove vere«, s katero bi se predvsem emancipirali od papeštva.
Toda kdor Luthra in Trubarja bere, se bo prepričal, da jima nikakor
ni šlo za takšno »stvar protestantizma« in novačenje ljudi, s katerim
bi dosegali družbene spremembe, ampak za to, da bi ljudje verovali
evangeliju, Bogu v slavo. Kar pa zadeva očitek oportunizma: resda je
bil Luther kot človek in cerkveni voditelj impulziven, toda kot teolog
ni bil ravno muhast. Tako je tudi njegov »judovski opus« bolj konsi-
stenten, kot se lahko zdi, kar seveda ne pomeni, da je zato že povsod
skladen z apostolskim naukom.
Četudi je absurdno vzeti zares izjave nacističnih voditeljev, name-
njene propagandi med nemškimi evangeličani, namreč da je Luther
njihov vzornik – le kako bi se lahko res navdihovali pri nekomu, ki je
Jude obsojal kot tiste, ki niso hoteli verjeti, da je Jud Jezus njihov
Mesija, tj. Kristus, in kot tiste, ki niso hoteli verjeti, da se je Bog odločil
postati Jud itn. – pa ne moremo mimo dejstva, da so mnoge Luthrove
izjave v teh poznejših spisih vendarle grobo »antisemitske«. Tu seveda
sploh ne gre za rasistično oz. etnično motivirani antisemitizem,
kakršnega poznamo od 19. stoletja naprej: Luther bi se vselej razve-
selil slehernega Juda, ki bi pričel verjeti v Kristusa; tudi nikakor ne bi
terjal, da se takšni Judje asimilirajo, tj. postanejo Nemci. Veselil bi se
jih prav kot Jezusovih rojakov, prav kot Judov. In vendar vztrajanje na
razlikovanju med protijudovstvom in antisemitizmom lahko izzveni
kot dlakocepski poskus sprenevedanja, kolikor danes s pojmom
antisemitizem ponavadi razumemo sleherno in celo predvsem la-
tentno sovražnost do Judov kot Judov, ne glede na motiv in intenco
te sovražnosti (versko, etnično itn.). V tem smislu izraz uporabljam
85
