Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 88
RAZPRAVE, [TUDIJE
tudi sam, skupaj z njegovo »anahronistično« rabo za dobo pred 19.
stoletjem.5
Toda če takšno rabo sprejmemo, ne bi smeli pozabiti, da sta oba,
Luther in Trubar, z vsemi tedanjimi kristjani vred, bila antisemita že
nekako »po rodu«. Krščanska kultura tistega časa – ki je bila njuno
edino obzorje, preden sta začela Biblijo brati v luči zgoraj omenjenega
dojemanja evangelija – je bila namreč že ekstremno antisemitska. Do
zaostritve njenega (ne zgolj religioznega) antisemitizma, ki mu lahko
sicer kontinuirano sledimo že od antike, je na evropskem Zahodu
prišlo v času križarskih vojn, in sicer predvsem »od spodaj«, na osnovi
predstav o Judih kot »morilcih Boga«, prekletih na blodenje, in
drugih sovražnih vsebin prisotnih v ljudski religioznosti (ki so jim
cerkvene in posvetne oblasti po lastnih potrebah enkrat dolivale
goriva, drugič pa jih skušale gasiti), vsaj od prve polovice 13. stoletja
pa znova tudi strukturno »od zgoraj«, s strani koncilov, nekaterih
papežev in teologov.6 Judje so poslej morali živeti v getih in nositi
posebna koničasta pokrivala ali rumene prišitke oz. kroge. V tem času
se (predvsem s strani lokalnih prelatov) razširijo tudi absurdne
5 Protijudovstvo se »sliši« kot antijudaizem in je zato lahko zavajajoč izraz.
Tudi krščanstvo apostolov je seveda vsaj »per accidens« antijudaistično v
smislu, da nasprotuje judaizmu, ga zavrača. In vendar takšen antijudaizem
nikakor ne implicira sovražnosti do Judov, ne glede na to, ali so nosilci
judaizma ali ne (Rim 9,3). Skozi vso evropsko zgodovino pa smo priče ravno
sovražnosti do Judov. Hkrati je seveda res, da ima moderni antisemitizem
(19.–20. stol.) posebne značilnosti: Judje kot protagonisti »zarote«, katere
cilj naj bi bil zavladati svetu, postanejo v glavah tistih, ki vanjo verujejo,
utelešenje samega zla.
6 Tomaž Akvinski v pismu vojvodinji brabantski ali grofici f lamski (sporno),
ki ga je prosila nasvetov, utemeljuje pravico gospoščine, da lahko Judom
kadarkoli odvzame njihovo imetje, v obstoječi zakonodaji po 4. lateranskem
koncilu, kot da bi bila ta vir resnice: »Čeprav so Judje – kakor pravijo zakoni
– po lastni krivdi obsojeni na nenehno služnost, in jim torej gospoda dežel,
v katerih prebivajo, lahko jemlje reči, kakor da bi bile njihova last /…/«.
Namen Akvinskega je sicer predvsem opozoriti vojvodinjo, da mora gosposka
vendarle brzdati svoje apetite. Stavek se namreč nadaljuje: »/…/ vendar s to
omejitvijo, da se /Judom/ ne odvzame tega, kar nujno potrebujejo za življenje
/…/«. Za posebna znamenja, ki jih morajo Judje in Judinje vedno nositi, glej
njegov odgovor k osmem vprašanju. (Akvinski, 1271?/2004)
86
tudi sam, skupaj z njegovo »anahronistično« rabo za dobo pred 19.
stoletjem.5
Toda če takšno rabo sprejmemo, ne bi smeli pozabiti, da sta oba,
Luther in Trubar, z vsemi tedanjimi kristjani vred, bila antisemita že
nekako »po rodu«. Krščanska kultura tistega časa – ki je bila njuno
edino obzorje, preden sta začela Biblijo brati v luči zgoraj omenjenega
dojemanja evangelija – je bila namreč že ekstremno antisemitska. Do
zaostritve njenega (ne zgolj religioznega) antisemitizma, ki mu lahko
sicer kontinuirano sledimo že od antike, je na evropskem Zahodu
prišlo v času križarskih vojn, in sicer predvsem »od spodaj«, na osnovi
predstav o Judih kot »morilcih Boga«, prekletih na blodenje, in
drugih sovražnih vsebin prisotnih v ljudski religioznosti (ki so jim
cerkvene in posvetne oblasti po lastnih potrebah enkrat dolivale
goriva, drugič pa jih skušale gasiti), vsaj od prve polovice 13. stoletja
pa znova tudi strukturno »od zgoraj«, s strani koncilov, nekaterih
papežev in teologov.6 Judje so poslej morali živeti v getih in nositi
posebna koničasta pokrivala ali rumene prišitke oz. kroge. V tem času
se (predvsem s strani lokalnih prelatov) razširijo tudi absurdne
5 Protijudovstvo se »sliši« kot antijudaizem in je zato lahko zavajajoč izraz.
Tudi krščanstvo apostolov je seveda vsaj »per accidens« antijudaistično v
smislu, da nasprotuje judaizmu, ga zavrača. In vendar takšen antijudaizem
nikakor ne implicira sovražnosti do Judov, ne glede na to, ali so nosilci
judaizma ali ne (Rim 9,3). Skozi vso evropsko zgodovino pa smo priče ravno
sovražnosti do Judov. Hkrati je seveda res, da ima moderni antisemitizem
(19.–20. stol.) posebne značilnosti: Judje kot protagonisti »zarote«, katere
cilj naj bi bil zavladati svetu, postanejo v glavah tistih, ki vanjo verujejo,
utelešenje samega zla.
6 Tomaž Akvinski v pismu vojvodinji brabantski ali grofici f lamski (sporno),
ki ga je prosila nasvetov, utemeljuje pravico gospoščine, da lahko Judom
kadarkoli odvzame njihovo imetje, v obstoječi zakonodaji po 4. lateranskem
koncilu, kot da bi bila ta vir resnice: »Čeprav so Judje – kakor pravijo zakoni
– po lastni krivdi obsojeni na nenehno služnost, in jim torej gospoda dežel,
v katerih prebivajo, lahko jemlje reči, kakor da bi bile njihova last /…/«.
Namen Akvinskega je sicer predvsem opozoriti vojvodinjo, da mora gosposka
vendarle brzdati svoje apetite. Stavek se namreč nadaljuje: »/…/ vendar s to
omejitvijo, da se /Judom/ ne odvzame tega, kar nujno potrebujejo za življenje
/…/«. Za posebna znamenja, ki jih morajo Judje in Judinje vedno nositi, glej
njegov odgovor k osmem vprašanju. (Akvinski, 1271?/2004)
86
