Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 91
NENAD H. VITOROVI]
antisemitizma. V prvem primeru gre za kulturni vpliv imperialnega
krščanskega sveta na njihovo teološko-politično misel (tako pri
eksegezi bibličnih tekstov, kot pri zmožnosti apliciranja), v drugem
za kulturni vpliv splošne srednjeveške sovražnosti do Judov (korenine
katere segajo v predkonstantinovsko obdobje) na njihove osebne
nagnjenosti, eksegezo, aplikacije. Tukaj se seveda s takšnim pretre-
sanjem Luthra ne moremo ukvarjati, po moji oceni pa pri njem prvo
prevladuje, vendar so vsekakor prisotni tudi elementi drugega. Zato
moram Luthru, ne glede na absurdnost ocen, ki v njem vidijo enega
virov antisemitizma,11 očitati nedoslednost glede na njegovo lastno
spoznanje, zaradi katere je tako pri sebi kot pri drugih v cerkvi
dopuščal ohranitev sovražnosti do Judov, s katero so vsi skupaj bili
okuženi (Oberman, 2003: 129). Toliko bolj zanimivo bo preveriti, ali
lahko kaj podobnega najdemo tudi pri Trubarju.
TRUBAR O JUDIH IN O JUDOVSTVU
Judje, Turki, »papežniki«
Resnici na ljubo povejmo, da za razliko od Luthra Trubar ni bil
neposredno soočen z Judi. Tako ali tako maloštevilni Judje so bili v
času Trubarjevega delovanja že izgnani iz vseh notranjeavstrijskih
11 Razen seveda v naključnem smislu, da je lahko kdo, ki mu ni bilo mar za to,
kar Luther sicer pravi (nacisti), iz njegovih spisov kot »vir« povsem arbitrarno
iztrgal tisto, kar mu je prišlo prav, slednje razglasil za Luthrovo »authentische
Stimme« in izkoristil dejstvo, da so luteranske cerkve izgubile lutrovsko
osredotočenost na evangelij, ter s tem postale dojemljive za prilizovanja
nacističnih oblastnikov. Toda ta dojemljivost ni bila izjema: Heiko Oberman
z izjavami samih Judov dokumentira, da je na začetku 20. stoletja
antisemitizem v Hitlerjevi domači (katoliški) Avstriji, a tudi na Poljskem, v
Franciji in celo v Angliji bil precej močnejši, kot v Nemčiji (Oberman, 2003:
130–132). Za 15. in 16. stoletje pa kot indikator antisemitizma upošteva
držo do takrat pokristjanjenih Judov. Pri takšnem testu se mu glede na
Luthrovo zaupanje v moč evangelija, da iz Judov naredi pristne ude cerkve,
celo njegov nizozemski rojak – humanist Erazem Roterdamski – izkaže za
tršega antisemita, kaj šele Luthrov prvi »papežniški« nasprotnik Johannes
Eck, za katerega so bili Judje »Kristusovi morilci« in je Luthra zmerjal z
»Judenvater« (Oberman, 2003: 128).
89
antisemitizma. V prvem primeru gre za kulturni vpliv imperialnega
krščanskega sveta na njihovo teološko-politično misel (tako pri
eksegezi bibličnih tekstov, kot pri zmožnosti apliciranja), v drugem
za kulturni vpliv splošne srednjeveške sovražnosti do Judov (korenine
katere segajo v predkonstantinovsko obdobje) na njihove osebne
nagnjenosti, eksegezo, aplikacije. Tukaj se seveda s takšnim pretre-
sanjem Luthra ne moremo ukvarjati, po moji oceni pa pri njem prvo
prevladuje, vendar so vsekakor prisotni tudi elementi drugega. Zato
moram Luthru, ne glede na absurdnost ocen, ki v njem vidijo enega
virov antisemitizma,11 očitati nedoslednost glede na njegovo lastno
spoznanje, zaradi katere je tako pri sebi kot pri drugih v cerkvi
dopuščal ohranitev sovražnosti do Judov, s katero so vsi skupaj bili
okuženi (Oberman, 2003: 129). Toliko bolj zanimivo bo preveriti, ali
lahko kaj podobnega najdemo tudi pri Trubarju.
TRUBAR O JUDIH IN O JUDOVSTVU
Judje, Turki, »papežniki«
Resnici na ljubo povejmo, da za razliko od Luthra Trubar ni bil
neposredno soočen z Judi. Tako ali tako maloštevilni Judje so bili v
času Trubarjevega delovanja že izgnani iz vseh notranjeavstrijskih
11 Razen seveda v naključnem smislu, da je lahko kdo, ki mu ni bilo mar za to,
kar Luther sicer pravi (nacisti), iz njegovih spisov kot »vir« povsem arbitrarno
iztrgal tisto, kar mu je prišlo prav, slednje razglasil za Luthrovo »authentische
Stimme« in izkoristil dejstvo, da so luteranske cerkve izgubile lutrovsko
osredotočenost na evangelij, ter s tem postale dojemljive za prilizovanja
nacističnih oblastnikov. Toda ta dojemljivost ni bila izjema: Heiko Oberman
z izjavami samih Judov dokumentira, da je na začetku 20. stoletja
antisemitizem v Hitlerjevi domači (katoliški) Avstriji, a tudi na Poljskem, v
Franciji in celo v Angliji bil precej močnejši, kot v Nemčiji (Oberman, 2003:
130–132). Za 15. in 16. stoletje pa kot indikator antisemitizma upošteva
držo do takrat pokristjanjenih Judov. Pri takšnem testu se mu glede na
Luthrovo zaupanje v moč evangelija, da iz Judov naredi pristne ude cerkve,
celo njegov nizozemski rojak – humanist Erazem Roterdamski – izkaže za
tršega antisemita, kaj šele Luthrov prvi »papežniški« nasprotnik Johannes
Eck, za katerega so bili Judje »Kristusovi morilci« in je Luthra zmerjal z
»Judenvater« (Oberman, 2003: 128).
89
