Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 92
RAZPRAVE, [TUDIJE
dežel z izjemo Goriške (habsburška od l. 1500), kjer pa jih je tudi bilo
malo. Do odkrite sovražnosti nasproti Judom je v slovenskem pro-
storu prišlo l. 1348 ob epidemiji kuge. Sledili so pogromi, največji
med njimi leta 1397 na Štajerskem, ko so v Radgoni, Gradcu in na
Ptuju požgali tamkajšnje judovske četrti. Na zahtevo deželnih stanov
so bili Judje 40 let po vnovičnem požigu na Ptuju (1456) izgnani iz
Štajerske in Koroške (1496–7), v letih 1513–1515 pa pod pritiskom
ljubljanskega meščanstva tudi iz Kranjske (Enciklopedija Slovenije,
1990: 135 ff.). Podobno je bilo v kraju Trubarjevega izgnanstva,
namreč v okolici Tübingena, od koder so Jude izgnali l. 1477. Vendar
je vse to bilo še dovolj sveže in Trubar bi gotovo lahko igral na ta
resentiment tudi doma, kaj šele pri podpornikih s severa. Nenazadnje
so med najbolj trdoživimi predsodki o Trubarju prav tisti, ki temeljijo
na poudarjanju njegove odvisnosti od protestantskega plemstva
(nemške narodnosti) ter »njihove« Wittenberške »centrale«. Toda v
njegovih spisih, posvetilih, predgovorih in korespondencah zaman
iščemo kako grobo in nespoštljivo izražanje v zvezi z Judi. Tudi ne
najdemo idej, da bi bili Judje trajno zavrženo Božje ljudstvo, namesto
katerega bi Bog izvolil cerkev, ali da bi bili razlog za kakršnekoli
nadloge: niti v tem smislu ne, da bi bili s svojo prisotnostjo in svojimi
dejavnostmi Božja kazen za grehe kristjanov. Slednje pa je ena izmed
vlog, ki jo pripisuje npr. »papežnikom« in Turkom (tj. muslimanom).
Tako že v »Pridigi o besedi vera« na koncu Katekizma iz l. 1550
beremo:
Četudi so bili Judje tedaj njegovo ljudstvo in cerkev, jih je /Bog/
zaradi njihove nevere in nepokorščine velikokrat kaznoval z ognjem,
z mečem in s kačami. Zemlja je požrla del ljudstva (4Mz 16; 21; 25),
pozneje pa je celo ljudstvo prepustil poganom, da so ga strli.12 Enako
še zdaj kaznuje svojo cerkev (kristjane) z marsičim – na primer s Turki,
z draginjo, s kugo, s pogubnimi boleznimi, s hudobno gosposko,
družino in soseščino, s hudobnimi škofi, duhovniki, menihi in z
drugo nesrečo. (Trubar, 1550/2000: e5a-b = 117a-b)
12 V 59. poglavju Ene dolge predguvori Trubar piše: »Bog je dopustil, da je bila
njegova stara judovska cerkev odpeljana v babilonsko ujetništvo /…/, vendar
je cerkev spet pripeljal domov /…/.« (1557/1986: cc4b)
90
dežel z izjemo Goriške (habsburška od l. 1500), kjer pa jih je tudi bilo
malo. Do odkrite sovražnosti nasproti Judom je v slovenskem pro-
storu prišlo l. 1348 ob epidemiji kuge. Sledili so pogromi, največji
med njimi leta 1397 na Štajerskem, ko so v Radgoni, Gradcu in na
Ptuju požgali tamkajšnje judovske četrti. Na zahtevo deželnih stanov
so bili Judje 40 let po vnovičnem požigu na Ptuju (1456) izgnani iz
Štajerske in Koroške (1496–7), v letih 1513–1515 pa pod pritiskom
ljubljanskega meščanstva tudi iz Kranjske (Enciklopedija Slovenije,
1990: 135 ff.). Podobno je bilo v kraju Trubarjevega izgnanstva,
namreč v okolici Tübingena, od koder so Jude izgnali l. 1477. Vendar
je vse to bilo še dovolj sveže in Trubar bi gotovo lahko igral na ta
resentiment tudi doma, kaj šele pri podpornikih s severa. Nenazadnje
so med najbolj trdoživimi predsodki o Trubarju prav tisti, ki temeljijo
na poudarjanju njegove odvisnosti od protestantskega plemstva
(nemške narodnosti) ter »njihove« Wittenberške »centrale«. Toda v
njegovih spisih, posvetilih, predgovorih in korespondencah zaman
iščemo kako grobo in nespoštljivo izražanje v zvezi z Judi. Tudi ne
najdemo idej, da bi bili Judje trajno zavrženo Božje ljudstvo, namesto
katerega bi Bog izvolil cerkev, ali da bi bili razlog za kakršnekoli
nadloge: niti v tem smislu ne, da bi bili s svojo prisotnostjo in svojimi
dejavnostmi Božja kazen za grehe kristjanov. Slednje pa je ena izmed
vlog, ki jo pripisuje npr. »papežnikom« in Turkom (tj. muslimanom).
Tako že v »Pridigi o besedi vera« na koncu Katekizma iz l. 1550
beremo:
Četudi so bili Judje tedaj njegovo ljudstvo in cerkev, jih je /Bog/
zaradi njihove nevere in nepokorščine velikokrat kaznoval z ognjem,
z mečem in s kačami. Zemlja je požrla del ljudstva (4Mz 16; 21; 25),
pozneje pa je celo ljudstvo prepustil poganom, da so ga strli.12 Enako
še zdaj kaznuje svojo cerkev (kristjane) z marsičim – na primer s Turki,
z draginjo, s kugo, s pogubnimi boleznimi, s hudobno gosposko,
družino in soseščino, s hudobnimi škofi, duhovniki, menihi in z
drugo nesrečo. (Trubar, 1550/2000: e5a-b = 117a-b)
12 V 59. poglavju Ene dolge predguvori Trubar piše: »Bog je dopustil, da je bila
njegova stara judovska cerkev odpeljana v babilonsko ujetništvo /…/, vendar
je cerkev spet pripeljal domov /…/.« (1557/1986: cc4b)
90
