Page 90 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 90
RAZPRAVE, [TUDIJE
terjal, naj jih posvetne oblasti onemogočajo v delovanju in jih izga-
njajo.8 Tudi to je seveda poteza krščanske kulture vsaj od časov cesarja
Teodozija, če že ne od Konstantina. Njenemu vplivu so podlegli vsi
večji predstavniki t. i. »magistratne« reformacije, leta 1565 pa je
dokumentirano zavzemanje majhne kalvinsko reformirane cerkve za
– v njihovih lastnih očeh krivoverne – anabaptiste pred (bržkone
pretežno katoliškimi) magistrati v flamskem mestu Gent.9 Prav
anabaptisti pa so v 16. stoletju bili prvi, ki so dokazovali, da je narobe
preganjati krivoverce (Andrejč, 2006: 100–104), vendar za ceno last-
nega poudarka na popolni ločenosti od vsega svetnega in s tem tudi
od drugih reformiranih kristjanov. Zdi se torej, da je pogreznjenost
cerkve v vlogo državnega kulta rimskega cesarstva ustvarila razmere,
iz katerih je dobrih tisoč let pozneje bilo skorajda nemogoče izstopiti
brez grobih nedoslednosti (takšnih ali drugačnih) pri interpretaciji
in aplikaciji apostolskega nauka.10
Pri ocenjevanju Luthra in drugih »magistratnih« reformatorjev,
vključno s Trubarjem, bi se torej morali vprašati, v kolikšni meri je
njihov »antisemitizem« (kolikor je prisoten) predvsem nesrečna
posledica prepričanja, da so dolžni priporočati ali terjati preganjanje
heretikov kot nasprotnikov evangelija, v kolikšni meri pa tudi pri njih
lahko zasledimo poteze splošne sovražnosti do Judov – torej pravega
8 Luther (za razliko od Rima, a tudi Zwinglija, Calvina, itn.) praviloma ni
odobraval usmrtitve krivovercev, posledično tudi usmrtitve Judov ne. Izjema
so bili oboroženi uporniki proti posvetnim oblastem (npr. Münzerjevi
privrženci in uporni kmetje nasploh, karizmatično-teokratsko »kraljestvo«
v Münstru ipd.).
9 Od mestnih oblasti so med drugim terjali, naj sankcionirajo zgolj zunanjo
(ne)pravičnost podložnikov, ne pa njihove pravovernosti. Ta ideja ni bila
nova, toda pri njihovih prošnjah je prvič rabljena dosledno v smislu, da tudi
odkriti in dejavni krivoverci ne bi smeli biti obsojani in preganjani, če živijo
dostojno. S tem so pravzaprav terjali politični pluralizem. Mislim, da bi se
dalo pokazati, da so šele njihove eksplicitne in implicitne zahteve povsem v
skladu z apostolskim naukom. Za prevod večjega dela njihovega pisma
gentskim magistratom glej: Hardi Vitorović (2006): 356 ff.
10 Za drugačen pogled glej članek Gorazda Andrejča (2006), ki se mu
anabaptistične teološke pozicije zdijo manj problematične, do »magi-
stratnih« pa je bolj kritičen.
88
terjal, naj jih posvetne oblasti onemogočajo v delovanju in jih izga-
njajo.8 Tudi to je seveda poteza krščanske kulture vsaj od časov cesarja
Teodozija, če že ne od Konstantina. Njenemu vplivu so podlegli vsi
večji predstavniki t. i. »magistratne« reformacije, leta 1565 pa je
dokumentirano zavzemanje majhne kalvinsko reformirane cerkve za
– v njihovih lastnih očeh krivoverne – anabaptiste pred (bržkone
pretežno katoliškimi) magistrati v flamskem mestu Gent.9 Prav
anabaptisti pa so v 16. stoletju bili prvi, ki so dokazovali, da je narobe
preganjati krivoverce (Andrejč, 2006: 100–104), vendar za ceno last-
nega poudarka na popolni ločenosti od vsega svetnega in s tem tudi
od drugih reformiranih kristjanov. Zdi se torej, da je pogreznjenost
cerkve v vlogo državnega kulta rimskega cesarstva ustvarila razmere,
iz katerih je dobrih tisoč let pozneje bilo skorajda nemogoče izstopiti
brez grobih nedoslednosti (takšnih ali drugačnih) pri interpretaciji
in aplikaciji apostolskega nauka.10
Pri ocenjevanju Luthra in drugih »magistratnih« reformatorjev,
vključno s Trubarjem, bi se torej morali vprašati, v kolikšni meri je
njihov »antisemitizem« (kolikor je prisoten) predvsem nesrečna
posledica prepričanja, da so dolžni priporočati ali terjati preganjanje
heretikov kot nasprotnikov evangelija, v kolikšni meri pa tudi pri njih
lahko zasledimo poteze splošne sovražnosti do Judov – torej pravega
8 Luther (za razliko od Rima, a tudi Zwinglija, Calvina, itn.) praviloma ni
odobraval usmrtitve krivovercev, posledično tudi usmrtitve Judov ne. Izjema
so bili oboroženi uporniki proti posvetnim oblastem (npr. Münzerjevi
privrženci in uporni kmetje nasploh, karizmatično-teokratsko »kraljestvo«
v Münstru ipd.).
9 Od mestnih oblasti so med drugim terjali, naj sankcionirajo zgolj zunanjo
(ne)pravičnost podložnikov, ne pa njihove pravovernosti. Ta ideja ni bila
nova, toda pri njihovih prošnjah je prvič rabljena dosledno v smislu, da tudi
odkriti in dejavni krivoverci ne bi smeli biti obsojani in preganjani, če živijo
dostojno. S tem so pravzaprav terjali politični pluralizem. Mislim, da bi se
dalo pokazati, da so šele njihove eksplicitne in implicitne zahteve povsem v
skladu z apostolskim naukom. Za prevod večjega dela njihovega pisma
gentskim magistratom glej: Hardi Vitorović (2006): 356 ff.
10 Za drugačen pogled glej članek Gorazda Andrejča (2006), ki se mu
anabaptistične teološke pozicije zdijo manj problematične, do »magi-
stratnih« pa je bolj kritičen.
88
