Page 89 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 89
NENAD H. VITOROVI]
obtožbe, češ da so Judje vzrok raznih nadlog, kot npr. kuge v 14.
stoletju, in krivi množičnih pomorov kristjanov (npr. z zastrup-
ljanjem vodnjakov), ritualnih umorov krščanskih otrok ipd., čemur
seveda pogosto sledijo pogromi, linči in usmrtitve na podlagi monti-
ranih procesov.
Luther je v spisu Jezus Kristus je po rodu Jud (1523) obsodil predvsem
segregacijo Judov in dejstvo, da jim je že stoletja onemogočeno, da bi
se ukvarjali s človeka dostojnimi poklici, tako da so se bili prisiljeni
ukvarjati s posojanjem in živeti od obresti.7 Kristjane poziva, naj v
odnosu do Judov ignorirajo papežev zakon in se ravnajo po zakonu
krščanske ljubezni ter Judom dovolijo skupaj z njimi delati in trgo-
vati, da bi ti imeli priložnost slišati krščanski nauk in videti krščansko
življenje (Luther, 1900/1966: 336). Luther je, vsaj kar zadeva Jude, s
tam postal prvi zahodni »integracionist«, in je tudi prvi, ki je odločno
poudaril dejstvo Jezusovega judovstva. Iz spisa pa je obenem razvidno,
da Luther pri tem ni računal na kako splošno spreobračanje vseh
Judov, ampak je skušal ustvariti pogoje, da lahko slišijo evangelijski
namesto izkrivljenega krščanskega nauka, in molil, da bi ga mnogi
med njimi sprejeli (1900/1966: 315; 336). Če bi torej iskali razloge za
Luthrove poznejše pozive (1543) posvetni gospoščini, naj Judom
požge sinagoge in hiše, talmude in molitvenike, ter jih naseli v hlevih
»kot cigane« in prisili k fizičnemu delu, ali pa izžene iz dežel (Luther,
1920/1968: 522-526; v Avraham, 2005: 47 ff.), bi se bržkone motili,
ko bi vse to pripisali njegovi razočaranosti nad odzivom Judov na
evangelijski nauk.
Med motivi za takšno Luthrovo držo bi kazalo izpostaviti njegov
odziv na nekaj, kar ga je morda res presenetilo, namreč dejstvo, da je
ponekod judaizem pričel močno vplivati na kristjane. S tem so Judje
za Luthra seveda padli v kategorijo heretikov, za katere je na splošno
7 To je nekaterim višjim slojem že vseskozi koristilo, tako da cerkev obresti
kot takšne ni prepovedovala, čeprav jo je obsojala. Prepoved je tako veljala le
za kristjane. Zaradi tega se je pri nižjih stanovih poleg religiozno motivirane
sovražnosti do Judov razvilo tudi socialno-ekonomsko motivirano sovraštvo,
oziroma preplet obeh motivov, saj je že samo pobiranje obresti veljalo za
hudobno dejanje. Luther je zagovarjal splošno prepoved posojil na obresti.
Prim. Luthrov spis O kupčiji in dobičkarstvu (1524), v Luther (2002): 154–170.
87
obtožbe, češ da so Judje vzrok raznih nadlog, kot npr. kuge v 14.
stoletju, in krivi množičnih pomorov kristjanov (npr. z zastrup-
ljanjem vodnjakov), ritualnih umorov krščanskih otrok ipd., čemur
seveda pogosto sledijo pogromi, linči in usmrtitve na podlagi monti-
ranih procesov.
Luther je v spisu Jezus Kristus je po rodu Jud (1523) obsodil predvsem
segregacijo Judov in dejstvo, da jim je že stoletja onemogočeno, da bi
se ukvarjali s človeka dostojnimi poklici, tako da so se bili prisiljeni
ukvarjati s posojanjem in živeti od obresti.7 Kristjane poziva, naj v
odnosu do Judov ignorirajo papežev zakon in se ravnajo po zakonu
krščanske ljubezni ter Judom dovolijo skupaj z njimi delati in trgo-
vati, da bi ti imeli priložnost slišati krščanski nauk in videti krščansko
življenje (Luther, 1900/1966: 336). Luther je, vsaj kar zadeva Jude, s
tam postal prvi zahodni »integracionist«, in je tudi prvi, ki je odločno
poudaril dejstvo Jezusovega judovstva. Iz spisa pa je obenem razvidno,
da Luther pri tem ni računal na kako splošno spreobračanje vseh
Judov, ampak je skušal ustvariti pogoje, da lahko slišijo evangelijski
namesto izkrivljenega krščanskega nauka, in molil, da bi ga mnogi
med njimi sprejeli (1900/1966: 315; 336). Če bi torej iskali razloge za
Luthrove poznejše pozive (1543) posvetni gospoščini, naj Judom
požge sinagoge in hiše, talmude in molitvenike, ter jih naseli v hlevih
»kot cigane« in prisili k fizičnemu delu, ali pa izžene iz dežel (Luther,
1920/1968: 522-526; v Avraham, 2005: 47 ff.), bi se bržkone motili,
ko bi vse to pripisali njegovi razočaranosti nad odzivom Judov na
evangelijski nauk.
Med motivi za takšno Luthrovo držo bi kazalo izpostaviti njegov
odziv na nekaj, kar ga je morda res presenetilo, namreč dejstvo, da je
ponekod judaizem pričel močno vplivati na kristjane. S tem so Judje
za Luthra seveda padli v kategorijo heretikov, za katere je na splošno
7 To je nekaterim višjim slojem že vseskozi koristilo, tako da cerkev obresti
kot takšne ni prepovedovala, čeprav jo je obsojala. Prepoved je tako veljala le
za kristjane. Zaradi tega se je pri nižjih stanovih poleg religiozno motivirane
sovražnosti do Judov razvilo tudi socialno-ekonomsko motivirano sovraštvo,
oziroma preplet obeh motivov, saj je že samo pobiranje obresti veljalo za
hudobno dejanje. Luther je zagovarjal splošno prepoved posojil na obresti.
Prim. Luthrov spis O kupčiji in dobičkarstvu (1524), v Luther (2002): 154–170.
87
