Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 94
RAZPRAVE, [TUDIJE

martolozi15 skoraj vsak dan mnogo ljudi pobijejo, zadušijo, ujamejo,
jih z ženami in otroki vred odpeljejo, nato pa ločene prodajo v večno
in bolj kot živinsko sužnost za sramotno in nenaravno uporabo –
ampak smilita se mi tudi, ker prav malo ali nič ne vesta (saj jih tudi
ne učijo prav) o najpotrebnejših in najbolj tolažilnih naukih naše
resnične krščanske vere, katerih poznavanje je za vsakega razumnega
človeka najbolj potrebno za odrešenje njegove duše in najvišjo to-
lažbo. (Trubar, 1989: 91)16

Iz odlomka je razvidno še nekaj, kar je ključno za Trubarjevo
razumevanje statusa Judov (in Turkov ter drugih). Vidimo namreč,
da Trubar izhaja iz prepričanja, da je večina Slovencev in Hrvatov
izgubljena, saj jih jasno oznanjeni evangelij še ni dosegel. Ne gre torej
zgolj za skrb, da bodo v turškem ujetništvu spričo nepoučenosti in s
tem neodpornosti na krivi nauk postali muslimani (moment, ki ga
bo Trubar poudaril nadvojvodi Maksimilijanu),17 problem je večji:
sploh še niso kristjani v pravem pomenu besede, niso še rešeni. Ko
tukaj v nadaljevanju razlaga, kateri so ti najpotrebnejši nauki resnične
krščanske vere, pravi namreč:

15 Milice v službi Otomanskega cesarstva, prvič formirane sredi 15. stoletja v
težko dostopnih delih Tesalije kot Αρματολοί. Najbrž gre za skovanko iz
benečanske sposojenke arma (orožje), s pomenom »orožniki«. Drugi možni
pomen je »grešniki« (http://en.wikipedia.org/wiki/Armatoloi). Do 17.
stoletja so jih sestavljali izključno nemuslimani (pravoslavni in katoličani),
ki so zato bili oproščeni posebnega davka, kakršnega je sicer bila prisiljena
dajati »raja«, t.j. pripadniki različnih »ljudstev knjige«, ki niso hoteli sprejeti
islama.

16 Za Ruplov prevod celotnega nemškega predgovora, na katerega sem se v
pričujočih odlomkih opiral, a sem ga nekoliko posodobil, glej: SPP (1966):
71–82.

17 V posvetilu Maksimilijanu k Drugem delu Nove zaveze: »In ker je začeto delo
slovenskemu ljudstvu čedalje bolj všeč in po volji, saj se njihova ljuba mladina
in preprosti ljudje, ki razen slovenskega ne znajo nobenega drugega jezika,
iz njega lahko temeljito naučijo najpotrebnejših in najbolj odrešujočih
naukov stare, prave krščanske vere, in tega, kako naj se v njej ohranijo in
tolažijo, ko jih ujamejo in ugrabijo Turki, da ne bi iz obupa postali mameluki,
so mi mnogi izmed njih in nekateri Nemci, pobožni in učeni možje, vneto
prigovarjali, naj nadaljujem s prevodom drugega dela Nove zaveze.« (Trubar,
1560/1998: a2a–b)

92
   89   90   91   92   93   94   95   96   97   98   99