Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 152
S SIMPOZIJEV 2008
ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir, »iz katerega zajema
narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč in obliko«, in pojasnil:
»To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo, vzgojo
in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična masa,
strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so vladarji,
politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se mase
zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke.«
(Županić 1907: 557.)
Kardeljanski obrat v razumevanju preteklosti
Avtor knjige o slovenskih vodnikih in prerokih Ivan Lah, denimo,
je menil, da je zgodovina naroda njegov življenjepis, ki ga pišejo
predvsem njegovi heroji. »Zato ustvarja vsak narod sam svojo zgo-
dovino. Toda ogrodje zgodovine tvorijo veliki dogodki, v katerih se
preskušajo narodne sile, njegova volja in moč, in na čelu velikih
dogodkov stopajo junaki, voditelji, glasniki in preroki. ’Zgodovina
sveta’ – pravi veliki mislec Carlyle – ’je življenjska zgodovina velikih
mož.’ Z njimi ustvarja narod svojo zgodovino.« (Lah 1927: 5.) Na
podobnem stališču je slabo desetletje pozneje Anton Slodnjak raz-
mišljal o zgodovini slovenskega slovstva. Za Slodnjaka je bil velik
človek tisti posameznik, ki »v svojem razumu le jasneje in bolje
pojmuje svojstva družbenega okolja in prav zato lahko stopi v začasno
protislovje z ’množico’, katera pozneje vendarle prav tako pod vpli-
vom družbenih odnosov počasi stopa na njegovo stran« (Slodnjak
1934: 76–77).
Prelom s takim razumevanjem zgodovine je skušal narediti Edvard
Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja, prvič objav-
ljenem 1939, s katerim je želel podati marksistično interpretacijo
slovenske zgodovine (Kardelj 1957: 30 v uvodu). Vendar njegov Razvoj
ni bil zgodovinska študija, temveč interpretacija slovenske narodne
zgodovine kot boja med dobrim in zlim (glej Plumb 1969: 98; Jezernik
2004: 17), s katero je preteklost postavil v funkcijo doseganja revo-
lucionarnih ciljev v prihodnosti. Paradoksalno so bili v Kardeljevi
interpretaciji gibalo zgodovinskega razvoja veliki možje, in sicer
književniki France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar, kar indicira,
da njegova zavezanost marksistični interpretaciji zgodovine, po kateri
150
ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir, »iz katerega zajema
narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč in obliko«, in pojasnil:
»To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo, vzgojo
in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična masa,
strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so vladarji,
politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se mase
zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke.«
(Županić 1907: 557.)
Kardeljanski obrat v razumevanju preteklosti
Avtor knjige o slovenskih vodnikih in prerokih Ivan Lah, denimo,
je menil, da je zgodovina naroda njegov življenjepis, ki ga pišejo
predvsem njegovi heroji. »Zato ustvarja vsak narod sam svojo zgo-
dovino. Toda ogrodje zgodovine tvorijo veliki dogodki, v katerih se
preskušajo narodne sile, njegova volja in moč, in na čelu velikih
dogodkov stopajo junaki, voditelji, glasniki in preroki. ’Zgodovina
sveta’ – pravi veliki mislec Carlyle – ’je življenjska zgodovina velikih
mož.’ Z njimi ustvarja narod svojo zgodovino.« (Lah 1927: 5.) Na
podobnem stališču je slabo desetletje pozneje Anton Slodnjak raz-
mišljal o zgodovini slovenskega slovstva. Za Slodnjaka je bil velik
človek tisti posameznik, ki »v svojem razumu le jasneje in bolje
pojmuje svojstva družbenega okolja in prav zato lahko stopi v začasno
protislovje z ’množico’, katera pozneje vendarle prav tako pod vpli-
vom družbenih odnosov počasi stopa na njegovo stran« (Slodnjak
1934: 76–77).
Prelom s takim razumevanjem zgodovine je skušal narediti Edvard
Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja, prvič objav-
ljenem 1939, s katerim je želel podati marksistično interpretacijo
slovenske zgodovine (Kardelj 1957: 30 v uvodu). Vendar njegov Razvoj
ni bil zgodovinska študija, temveč interpretacija slovenske narodne
zgodovine kot boja med dobrim in zlim (glej Plumb 1969: 98; Jezernik
2004: 17), s katero je preteklost postavil v funkcijo doseganja revo-
lucionarnih ciljev v prihodnosti. Paradoksalno so bili v Kardeljevi
interpretaciji gibalo zgodovinskega razvoja veliki možje, in sicer
književniki France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar, kar indicira,
da njegova zavezanost marksistični interpretaciji zgodovine, po kateri
150
