Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 151
BO@IDAR JEZERNIK
mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se
ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših
prednikov verlih častiti spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih
junakov slavo, in si pripravil mlajim pogín!« (Slomšek 1862: 71–72.)
Miroslav Malovrh pa je v svojo »zgodovinsko povest« vtkal sledeči
dialog, v katerem je »Kopitar« razložil, kakšnega pomena so veliki
možje za razvoj in napredek naroda:
»Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša
prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji.
– S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič
opraviti.
– O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so
delo posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo
in srce naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram,
se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda,
potem, to je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihod-
njost.« (Malovrh 1904: 242.)
Leto pozneje je Malovrhovo misel dopolnil eden najvidnejših
slovenskih politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak,
ki se je opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku:
»Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz
kruhobrostva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev.
Nikakor ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slo-
vanski ali romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih zna-
čajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietsche
imenuje ’Herdentier’. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni
borivci za narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod
potegnejo za seboj k zmagovitemu boju. Nietsche s svojim ’sverh-
čelovekom’ – tako prestavljajo Rusi ’Übermensch’ – seveda predaleč
sega, ker mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad ’Herden-
tierom’, pa jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti
in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in
značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina.
Duh naroda se teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem
vodi k zmagi, včasi pa tudi v pogubo.« (Vošnjak 1905: 102.)
Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Županić,
149
mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se
ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših
prednikov verlih častiti spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih
junakov slavo, in si pripravil mlajim pogín!« (Slomšek 1862: 71–72.)
Miroslav Malovrh pa je v svojo »zgodovinsko povest« vtkal sledeči
dialog, v katerem je »Kopitar« razložil, kakšnega pomena so veliki
možje za razvoj in napredek naroda:
»Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša
prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji.
– S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič
opraviti.
– O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so
delo posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo
in srce naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram,
se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda,
potem, to je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihod-
njost.« (Malovrh 1904: 242.)
Leto pozneje je Malovrhovo misel dopolnil eden najvidnejših
slovenskih politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak,
ki se je opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku:
»Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz
kruhobrostva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev.
Nikakor ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slo-
vanski ali romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih zna-
čajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietsche
imenuje ’Herdentier’. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni
borivci za narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod
potegnejo za seboj k zmagovitemu boju. Nietsche s svojim ’sverh-
čelovekom’ – tako prestavljajo Rusi ’Übermensch’ – seveda predaleč
sega, ker mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad ’Herden-
tierom’, pa jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti
in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in
značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina.
Duh naroda se teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem
vodi k zmagi, včasi pa tudi v pogubo.« (Vošnjak 1905: 102.)
Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Županić,
149
