Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 150
S SIMPOZIJEV 2008
velikani so bili vodniki ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu
stvarniki…« (Carlyle 1841: 1.)
Na Carlylovi filozofiji zgodovine je Anton Aškerc utemeljil svojo
epsko pesnitev, posvečeno štiristoti obletnici rojstva Primoža Tru-
barja. »Carlyleu so taki možje«, je zapisal Aškerc v polemiki z Josipom
Tominškom, »inicijatorji epohalnih dejanj, oni so sinteza časovnih
stremljenj in so tisti kažipot, ki določajo smer novim strujam. Nihče
ne more tajiti, da je dala reformacija svetovni zgodovini novo smer.
Wiclif je rodil Husa, Hus Lutra, a Luter – Trubarja. Trubar je novo
poglavje v slovenski zgodovini, kolikor je imamo. S svojo inicijativo
je imel uspeh; njegova glava je določala smer naši zgodovini. Četudi
je protireformacija siloma zatrla novo vero med Slovenci, vendar je
imel Trubar s svojim energičnim začetkom uspeh: posrečilo se mu je
ustvariti svojemu ljudstvu literaturo. Slovenščino je povzdignil Tru-
bar za književni jezik, postavil je torej temelj domači literaturi in na
tem temelju gradimo še danes poslopje svoje kulture. Ali torej Trubar
ni pravi heroj?« (Aškerc 1905a: 26–7.)
Od sredine devetnajstega stoletja do druge svetovne vojne je bilo
poudarjanje vloge velikih mož stalnica v razmišljanju o zgodovini
slovenskega naroda. Za prvi »narodni spomenik«, za Prešernov in
Vodnikov spomenik, je dal pobudo mladi Lovro Toman, češ: »Vsak
spominek, ki ga narod imenitnim možém stavi, ga tudi sebi stavi, kér
spominek kaže, de se je narod zavedil svoje dolžnosti, svojiga poklica,
svoje močí, da je spoznal pomembo take stavbe, ki je priča hvaležnosti
in spodbada k enacimu, slavo zaslužljivimu načinu.« (Kamnogorski
1850: 61.) Podobno stališče je zastopal lavantinski škof Anton Martin
Slomšek, ki je zapisal: »Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake
Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé.
Prepevali so Mojzeza, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozue-
tovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so
iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim
pribežališče. – Stavili so stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani
svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom
hvalo in čast. Tud Nemci, naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov
in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni
spomín. In naši južni bratje Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj
148
velikani so bili vodniki ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu
stvarniki…« (Carlyle 1841: 1.)
Na Carlylovi filozofiji zgodovine je Anton Aškerc utemeljil svojo
epsko pesnitev, posvečeno štiristoti obletnici rojstva Primoža Tru-
barja. »Carlyleu so taki možje«, je zapisal Aškerc v polemiki z Josipom
Tominškom, »inicijatorji epohalnih dejanj, oni so sinteza časovnih
stremljenj in so tisti kažipot, ki določajo smer novim strujam. Nihče
ne more tajiti, da je dala reformacija svetovni zgodovini novo smer.
Wiclif je rodil Husa, Hus Lutra, a Luter – Trubarja. Trubar je novo
poglavje v slovenski zgodovini, kolikor je imamo. S svojo inicijativo
je imel uspeh; njegova glava je določala smer naši zgodovini. Četudi
je protireformacija siloma zatrla novo vero med Slovenci, vendar je
imel Trubar s svojim energičnim začetkom uspeh: posrečilo se mu je
ustvariti svojemu ljudstvu literaturo. Slovenščino je povzdignil Tru-
bar za književni jezik, postavil je torej temelj domači literaturi in na
tem temelju gradimo še danes poslopje svoje kulture. Ali torej Trubar
ni pravi heroj?« (Aškerc 1905a: 26–7.)
Od sredine devetnajstega stoletja do druge svetovne vojne je bilo
poudarjanje vloge velikih mož stalnica v razmišljanju o zgodovini
slovenskega naroda. Za prvi »narodni spomenik«, za Prešernov in
Vodnikov spomenik, je dal pobudo mladi Lovro Toman, češ: »Vsak
spominek, ki ga narod imenitnim možém stavi, ga tudi sebi stavi, kér
spominek kaže, de se je narod zavedil svoje dolžnosti, svojiga poklica,
svoje močí, da je spoznal pomembo take stavbe, ki je priča hvaležnosti
in spodbada k enacimu, slavo zaslužljivimu načinu.« (Kamnogorski
1850: 61.) Podobno stališče je zastopal lavantinski škof Anton Martin
Slomšek, ki je zapisal: »Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake
Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé.
Prepevali so Mojzeza, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozue-
tovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so
iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim
pribežališče. – Stavili so stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani
svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom
hvalo in čast. Tud Nemci, naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov
in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni
spomín. In naši južni bratje Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj
148
