Page 153 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 153
BO@IDAR JEZERNIK
je bila zgodovina produkt (delovnih) množic, ni bila posebej trdna.
Bržkone pa je k temu svoje prispevala tudi Kardeljeva ambicija, in
sicer, da bi se umestil kot vodilni slovenski ideolog, dedič in nada-
ljevalec navedene trojice, torej ambicija, ki je bila močnejša od njegove
zavezanosti marksistični teoriji.1
Veliki možje oziroma heroji so torej predstavljali najboljše oziroma
najbolj želene lastnosti in najbolj imenitne dosežke naroda ter poma-
gali ljudem oblikovati njihov odnos do preteklosti. Posamezniki, ki
jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v
podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se
zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se
pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in gradili občutek
lastne vrednosti v primerjavi s pripadniki drugih narodov; s tem pa
so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega
naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi. S poudar-
janjem veličastnega in izpuščanjem sramotnega iz narodove pretek-
losti so tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno
preteklost naroda. Častna in slavna preteklost pa je dajala oporo
nacionalizmu v sedanjosti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je
moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost,
je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili
na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovno-
nazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna ho-
tenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se nikoli ne oblikuje v
vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti.« (Young 1993: 2.)
Slovenski jezik kot prava domovina slovenstva
Med Slovenci, ki so bili brez svoje države, je bila ideja naroda,
kakor jo je razvila nemška romantika, zelo privlačna; dajala je namreč
»narodu od države samostojno življenje« (Vošnjak 1913: 541). Za
nemške romantike je bil glavni znak narodnosti jezik. Wilhelm von
Humboldt, ki je ustvaril pojem modernih filologij oziroma »znanosti
1 V izdajah Razvoja, objavljenih po drugi svetovni vojni, ki so bile sicer vedno
bolj obširne in dopolnjene z zgodovinskimi podatki, je osnovna teza knjige
ostala nespremenjena.
151
je bila zgodovina produkt (delovnih) množic, ni bila posebej trdna.
Bržkone pa je k temu svoje prispevala tudi Kardeljeva ambicija, in
sicer, da bi se umestil kot vodilni slovenski ideolog, dedič in nada-
ljevalec navedene trojice, torej ambicija, ki je bila močnejša od njegove
zavezanosti marksistični teoriji.1
Veliki možje oziroma heroji so torej predstavljali najboljše oziroma
najbolj želene lastnosti in najbolj imenitne dosežke naroda ter poma-
gali ljudem oblikovati njihov odnos do preteklosti. Posamezniki, ki
jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v
podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se
zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se
pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in gradili občutek
lastne vrednosti v primerjavi s pripadniki drugih narodov; s tem pa
so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov določenega
naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi. S poudar-
janjem veličastnega in izpuščanjem sramotnega iz narodove pretek-
losti so tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno
preteklost naroda. Častna in slavna preteklost pa je dajala oporo
nacionalizmu v sedanjosti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je
moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost,
je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili
na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovno-
nazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna ho-
tenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se nikoli ne oblikuje v
vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti.« (Young 1993: 2.)
Slovenski jezik kot prava domovina slovenstva
Med Slovenci, ki so bili brez svoje države, je bila ideja naroda,
kakor jo je razvila nemška romantika, zelo privlačna; dajala je namreč
»narodu od države samostojno življenje« (Vošnjak 1913: 541). Za
nemške romantike je bil glavni znak narodnosti jezik. Wilhelm von
Humboldt, ki je ustvaril pojem modernih filologij oziroma »znanosti
1 V izdajah Razvoja, objavljenih po drugi svetovni vojni, ki so bile sicer vedno
bolj obširne in dopolnjene z zgodovinskimi podatki, je osnovna teza knjige
ostala nespremenjena.
151
