Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 155
BO@IDAR JEZERNIK
mi slovenšino za mizo posadimo, in jo počastimo, kakor svojo milo
mater …« (Nepodpisano 1861: 192.)
Za mobilizacijo slovenskih množic so tedanji politični voditelji
predlagali, da bi v Ljubljani, kot slovenskem narodnem središču, ki
se je pred tem postavljala s po dvema javnima spomenikoma feld-
maršalu Radeckemu in cesarju Francu Jožefu I., postavili še »narodni
spomenik«, posvečen »prvemu slovenskemu pesniku« Valentinu
Vodniku (1758–1819). Zbiranje sredstev zanj in slovesnosti ob nje-
govem odkritju konec junija 1899 so ljudem pomagali utrjevati
narodni ponos in samozavest, to pa sta bila pri ljudeh, ki so bili več
stoletij pod tujim kolonialnim gospostvom, predpogoja za emanci-
pacijo. Ali kot je zapisal Davorin Terstenjak:
»Tudi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo
možé, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo
segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel
svoje dušne moči.
Zapomnite si národno prislovico: Kdor ne poštuje sam sebe, ga
tudi ne poštujejo drugi.« (Terstenjak 1858: 2.)
Povzdigovanje slovenskih velikih mož v procesu »narodne pre-
buje« oziroma konstrukcije slovenskega naroda ni služilo temu, da
bi ljudi nekaj naučilo, temveč jim je pomagalo, da so nekaj postali:
člani skupnosti. Eden glavnih zagovornikov postavljanja spomenikov,
Lovro Toman, je ob stoletnici rojstva Valentina Vodnika zapisal:
»Narod, ki spoštuje in slavi svoje slavne možove, slavi le sebe. Spomini
slavnih rojakov so stebri, na ktere so pripete niti zgodovine domače,
– spomini so kakor Memnova pila, s ktere so doneli o sončnim izhodu
in zahodu čarni glasôvi. Doné tako iz takih spominov tudi čudo-
tvorni glasovi, kadar posebno se mrači ali jasní domovine nebo.«
(Toman 1858: 354.) – To geslo je bilo v različnih variantah temeljni
princip v procesu konstrukcije slovenskega naroda.2
2 »Narod, kateri ne časti in ne spoštuje svojih velikih mož, nij vreden, da jih
ima« (Pajk 1878: 80) oziroma »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih
vreden ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, samega
sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1).
153
mi slovenšino za mizo posadimo, in jo počastimo, kakor svojo milo
mater …« (Nepodpisano 1861: 192.)
Za mobilizacijo slovenskih množic so tedanji politični voditelji
predlagali, da bi v Ljubljani, kot slovenskem narodnem središču, ki
se je pred tem postavljala s po dvema javnima spomenikoma feld-
maršalu Radeckemu in cesarju Francu Jožefu I., postavili še »narodni
spomenik«, posvečen »prvemu slovenskemu pesniku« Valentinu
Vodniku (1758–1819). Zbiranje sredstev zanj in slovesnosti ob nje-
govem odkritju konec junija 1899 so ljudem pomagali utrjevati
narodni ponos in samozavest, to pa sta bila pri ljudeh, ki so bili več
stoletij pod tujim kolonialnim gospostvom, predpogoja za emanci-
pacijo. Ali kot je zapisal Davorin Terstenjak:
»Tudi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo
možé, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo
segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel
svoje dušne moči.
Zapomnite si národno prislovico: Kdor ne poštuje sam sebe, ga
tudi ne poštujejo drugi.« (Terstenjak 1858: 2.)
Povzdigovanje slovenskih velikih mož v procesu »narodne pre-
buje« oziroma konstrukcije slovenskega naroda ni služilo temu, da
bi ljudi nekaj naučilo, temveč jim je pomagalo, da so nekaj postali:
člani skupnosti. Eden glavnih zagovornikov postavljanja spomenikov,
Lovro Toman, je ob stoletnici rojstva Valentina Vodnika zapisal:
»Narod, ki spoštuje in slavi svoje slavne možove, slavi le sebe. Spomini
slavnih rojakov so stebri, na ktere so pripete niti zgodovine domače,
– spomini so kakor Memnova pila, s ktere so doneli o sončnim izhodu
in zahodu čarni glasôvi. Doné tako iz takih spominov tudi čudo-
tvorni glasovi, kadar posebno se mrači ali jasní domovine nebo.«
(Toman 1858: 354.) – To geslo je bilo v različnih variantah temeljni
princip v procesu konstrukcije slovenskega naroda.2
2 »Narod, kateri ne časti in ne spoštuje svojih velikih mož, nij vreden, da jih
ima« (Pajk 1878: 80) oziroma »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih
vreden ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, samega
sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1).
153
