Page 154 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 154
S SIMPOZIJEV 2008
o narodnosti«, je bil mnenja, da je prava domovina pravzaprav jezik
(»Die wahre Heimat ist eigentlih die Sprache«). Kar so nemški roman-
tiki »s sveto navdušenostjo pisali in govorili proti gospodstvu tujega
duha in jezika«, pa so brali tudi avstrijski Slovani, saj so nemški
romantiki tedaj imeli svoje središče na Dunaju (Murko 1901: 124).
Kot je razložil Fran Ilešič v uvodu k prvemu Trubarjevem zborniku, je v
času romantike, »’rodoljubje’ pomenilo ljubezen zlasti do rodnega
jezika kot takega; ker je jezik najrazločnejši znak moje individual-
nosti, mojega pokoljenja, zato ga ljubim in čuvam, tako rekoč kot del
samega sebe« (Ilešič 1908: xviii).
Za tako imenovane narodne buditelje je bil tedaj slovenski jezik
temeljni kamen slovenske narodnosti. Po besedah »očeta slovenskega
naroda« dr. Janeza Bleiweisa, denimo, je bil narod brez narodnosti
telo brez kosti: »Duša narodnosti pa je jezik.« (Nepodpisano 1862:
322.) Skoz pero P. Jankoviča (Janko Pajk?) pa je v knjižici, namenjeni
»prostemu ljudstvu«, slovenski jezik povedal sledeče: »Jaz sem duša
slovenskega naroda; skoz to, da me narod, govoriš in pišeš, živim jaz
in živiš Ti. Berž ko mene zapustiš, nehaš narod biti in postaneš derhal
in soderga ljudi brez narodnih pravic. Taki ljudje tudi zgubijo svojo
domovino; take ljudi vse gazi in tlači; taki ljudje so zaverženci svetá.
Zató, moj ljubi narod slovenski, derži se mene, Tvojega jezika; derži
se vsega, kar je Tvoje; tirjaj svoje pravice, da bodeš krepko živel in da
dosežeš slavo na zemlji!« (Jankovič 1869: 38–39.)
Na takih izhodiščih si je lahko slovenski nacionalizem nadeval
povsem »nepolitično« zunanjo podobo. Slovenski narodni voditelji
pravega cilja vsakega nacionalizma, nacionalne države, niso omenjali.
V svoji retoriki so ljudem meča predpostavljali ljudi peresa. Namesto
govora o slovenski nacionalni državi so govorili o pomenu domačega
jezika in poznavanja preteklosti, o dragocenosti domačega slovstva
in narodnega blaga (Lončar 1911: 55–6). Vendar je bil boj za slovenski
jezik po svojem bistvu politični boj (glej npr. Prijatelj 1956: II, 58). To
dimenzijo boja za slovenski jezik je izrazil škof Slomšek že leta 1861,
češ: »Svoje dni je nemščina za mizo sedela in še sedí; slovenščina je za
vratmi stala in ji služila. Za to je gospôda nemško govorila, in še
govorí, dokler so le posli slovensko gučali. Zdaj hlapci in dekle
nemško govorijo in se besede materne sramujejo; evo bratje! tedaj pa
152
o narodnosti«, je bil mnenja, da je prava domovina pravzaprav jezik
(»Die wahre Heimat ist eigentlih die Sprache«). Kar so nemški roman-
tiki »s sveto navdušenostjo pisali in govorili proti gospodstvu tujega
duha in jezika«, pa so brali tudi avstrijski Slovani, saj so nemški
romantiki tedaj imeli svoje središče na Dunaju (Murko 1901: 124).
Kot je razložil Fran Ilešič v uvodu k prvemu Trubarjevem zborniku, je v
času romantike, »’rodoljubje’ pomenilo ljubezen zlasti do rodnega
jezika kot takega; ker je jezik najrazločnejši znak moje individual-
nosti, mojega pokoljenja, zato ga ljubim in čuvam, tako rekoč kot del
samega sebe« (Ilešič 1908: xviii).
Za tako imenovane narodne buditelje je bil tedaj slovenski jezik
temeljni kamen slovenske narodnosti. Po besedah »očeta slovenskega
naroda« dr. Janeza Bleiweisa, denimo, je bil narod brez narodnosti
telo brez kosti: »Duša narodnosti pa je jezik.« (Nepodpisano 1862:
322.) Skoz pero P. Jankoviča (Janko Pajk?) pa je v knjižici, namenjeni
»prostemu ljudstvu«, slovenski jezik povedal sledeče: »Jaz sem duša
slovenskega naroda; skoz to, da me narod, govoriš in pišeš, živim jaz
in živiš Ti. Berž ko mene zapustiš, nehaš narod biti in postaneš derhal
in soderga ljudi brez narodnih pravic. Taki ljudje tudi zgubijo svojo
domovino; take ljudi vse gazi in tlači; taki ljudje so zaverženci svetá.
Zató, moj ljubi narod slovenski, derži se mene, Tvojega jezika; derži
se vsega, kar je Tvoje; tirjaj svoje pravice, da bodeš krepko živel in da
dosežeš slavo na zemlji!« (Jankovič 1869: 38–39.)
Na takih izhodiščih si je lahko slovenski nacionalizem nadeval
povsem »nepolitično« zunanjo podobo. Slovenski narodni voditelji
pravega cilja vsakega nacionalizma, nacionalne države, niso omenjali.
V svoji retoriki so ljudem meča predpostavljali ljudi peresa. Namesto
govora o slovenski nacionalni državi so govorili o pomenu domačega
jezika in poznavanja preteklosti, o dragocenosti domačega slovstva
in narodnega blaga (Lončar 1911: 55–6). Vendar je bil boj za slovenski
jezik po svojem bistvu politični boj (glej npr. Prijatelj 1956: II, 58). To
dimenzijo boja za slovenski jezik je izrazil škof Slomšek že leta 1861,
češ: »Svoje dni je nemščina za mizo sedela in še sedí; slovenščina je za
vratmi stala in ji služila. Za to je gospôda nemško govorila, in še
govorí, dokler so le posli slovensko gučali. Zdaj hlapci in dekle
nemško govorijo in se besede materne sramujejo; evo bratje! tedaj pa
152
