Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 118
RAZPRAVE, [TUDIJE
Krizostoma (Zlatousta) in Tomaža Akvinskega jedrnato menil: »O
Božjih zakramentih naj se ne bi toliko prepirali, temveč bi vanje
preprosto verovali.«31 Tak odnos je ustrezal vernikom, ki niso bili
zmožni razumeti težavne diskusije o zadnji večerji med wittenberškimi,
zgornjenemškimi in švicarskimi teologi. S svojim spravljivim odnosom
je Trubar zagotovo tudi poskušal, da svojih rojakov ne bi vpletal v
cerkvenopolitično usoden spor o Gospodovi večerji med protestanti.
3. DUHOVNIŠKA NARAVNANOST TRUBARJEVE TEOLOGIJE
Če iščemo motive za Trubarjevo pisateljsko delo, ki je namenjeno
rojakom v daljni domovini, bomo vedno znova odkrili sočutne
izjave o »našem ubogem/preprostem dobrosrčnem slovenskem
ljudstvu«.32 K pisanju ga je spodbujalo sočutje in ljubezen do ubo-
gih, zapuščenih in zavedenih rojakov. V tem bi lahko preprosto
videli izraz narodne zavesti in rezultat – stvaritev slovenskega
knjižnega jezika in književnosti v tem jeziku – bi tako dojemanje na
prvi pogled tudi potrdil. Toda stvari bi lahko opisali tudi bolj diferen-
cirano, saj je Primož Trubar to tudi sam nakazal. V njegovem pisanju
o »ubogem slovenskem ljudstvu« lahko razlikujemo tri vidike:
a) Socialni vidik
Pri Trubarjevih rojakih gre za veliko preprostih ljudi, ki zaradi
svojega stanu niso bili pismeni, saj njihov materni jezik ni poznal pisne
oblike. Pripadniki vodilne plasti v deželi so znali italijansko, nemško,
tudi latinsko, in so bili v teh jezikih deležni kulture knjižnega jezika.
Trubar je želel »ubogemu ljudstvu« pomagati tako, da je slovenskemu
narodu ustvaril knjižni jezik kot osnovo za narodno kulturo.
b) Versko-teološki vidik
Beda »ubogega ljudstva« za Trubarja ni bila od Boga dana, temveč
jo je povzročila papeževa rimskokatoliška Cerkev, ali pa jo je vsaj
povečala. To je spoznal pri nemških in švicarskih reformatorjih. Trubar
31 Predgovor h knjigi Ta celi Novi testament, Tübingen 1581–82 (Sakrausky, str. 428).
32 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557–58 (Sakrausky,
str. 90) in še večkrat.
116
Krizostoma (Zlatousta) in Tomaža Akvinskega jedrnato menil: »O
Božjih zakramentih naj se ne bi toliko prepirali, temveč bi vanje
preprosto verovali.«31 Tak odnos je ustrezal vernikom, ki niso bili
zmožni razumeti težavne diskusije o zadnji večerji med wittenberškimi,
zgornjenemškimi in švicarskimi teologi. S svojim spravljivim odnosom
je Trubar zagotovo tudi poskušal, da svojih rojakov ne bi vpletal v
cerkvenopolitično usoden spor o Gospodovi večerji med protestanti.
3. DUHOVNIŠKA NARAVNANOST TRUBARJEVE TEOLOGIJE
Če iščemo motive za Trubarjevo pisateljsko delo, ki je namenjeno
rojakom v daljni domovini, bomo vedno znova odkrili sočutne
izjave o »našem ubogem/preprostem dobrosrčnem slovenskem
ljudstvu«.32 K pisanju ga je spodbujalo sočutje in ljubezen do ubo-
gih, zapuščenih in zavedenih rojakov. V tem bi lahko preprosto
videli izraz narodne zavesti in rezultat – stvaritev slovenskega
knjižnega jezika in književnosti v tem jeziku – bi tako dojemanje na
prvi pogled tudi potrdil. Toda stvari bi lahko opisali tudi bolj diferen-
cirano, saj je Primož Trubar to tudi sam nakazal. V njegovem pisanju
o »ubogem slovenskem ljudstvu« lahko razlikujemo tri vidike:
a) Socialni vidik
Pri Trubarjevih rojakih gre za veliko preprostih ljudi, ki zaradi
svojega stanu niso bili pismeni, saj njihov materni jezik ni poznal pisne
oblike. Pripadniki vodilne plasti v deželi so znali italijansko, nemško,
tudi latinsko, in so bili v teh jezikih deležni kulture knjižnega jezika.
Trubar je želel »ubogemu ljudstvu« pomagati tako, da je slovenskemu
narodu ustvaril knjižni jezik kot osnovo za narodno kulturo.
b) Versko-teološki vidik
Beda »ubogega ljudstva« za Trubarja ni bila od Boga dana, temveč
jo je povzročila papeževa rimskokatoliška Cerkev, ali pa jo je vsaj
povečala. To je spoznal pri nemških in švicarskih reformatorjih. Trubar
31 Predgovor h knjigi Ta celi Novi testament, Tübingen 1581–82 (Sakrausky, str. 428).
32 Nemški predgovor h knjigi Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557–58 (Sakrausky,
str. 90) in še večkrat.
116
