Page 117 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 117
ULRICH KÖPF
sveti večerji resnično prisotna in da veruje, da niso tega deležni le
verniki v duhu za življenje, temveč ga prejmejo tudi neverniki v
zakramentu v obsodbo«.28 Taka izpoved o luteranskem nauku dejan-
ske navzočnosti je seveda nastala v dilemi, v kateri se je Trubar takrat
znašel. Izrazil je sicer mnenje o Gospodovi večerji, vendar se je izognil
vsakršni diskusiji o spornih točkah in je zahteval čimbolj preprosto
razumevanje, ki je temeljilo na sporočilih evangelijev. Marca 1557 je v
pismu Bullingerju zavračal obtožbo, da bi preklel zwinglijevce kot
krivoverce, in mu poročal, kako je v Kemptenu na začetku svojega
opravljanja službe pridigarja moral pojasnjevati Gospodovo večerjo,
kajti prejšnji pridigarji so »skoraj vsi kar naprej bili drug proti
drugemu zaradi zakramenta«. O svojih pridigah je med drugim
zapisal: »[…] in ko sem prišel do tega, da sem moral govoriti o
substanci zakramenta ter se izjaviti proti obema strankama, sem
vzkliknil zoper hudiča, ki je napravil v krščanski cerkvi tak razdor in
needinost zaradi tega nauka v veliko oviro za širjenje evangelija. In
med drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristja-
nom take visoke disputacije o resnični, telesni, bistveni in duhovni
navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrovski,
priznavajo, da niso le znamenja, temveč da se pri večerji kristjanom
resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri tem naj ostane in
tudi mi hočemo to tako pustiti […]«.29 Torej je harmonično formu-
lacijo splošnega evangeličanskega stališča postavil proti sporu za
šolsko dojemanje pojma navzočnosti Kristusa pri Gospodovi večerji.
Zato pa je pristavil Avguštinove besede, »da za zakramente ne gre
uporabljati besednega dokazovanja, marveč vero«. Kajti: »Kristus da
je v svoji večerji, kjer jo pravilno obhajajo, posvetil kruh v svoje telo
in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o
tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.« In je dodal: »[…] noben
zwinglijanec ne luteranec z mojimi pridigami o zakramentih niti
drugimi nauki, kolikor sem razumel, ni bil nezadovoljen ali se z mano
sprl.«30 Še četrt stoletja pozneje je s sklicevanjem na Avguština, Janeza
28 Pismo vladarjevemu namestniku na Kranjskem (Elze, str. 408 sl.); Trubarjevo
pismo vojvodi ni ohranjeno.
29 Elze, str. 24; Rajhman, str. 26, 28.
30 Prav tam.
115
sveti večerji resnično prisotna in da veruje, da niso tega deležni le
verniki v duhu za življenje, temveč ga prejmejo tudi neverniki v
zakramentu v obsodbo«.28 Taka izpoved o luteranskem nauku dejan-
ske navzočnosti je seveda nastala v dilemi, v kateri se je Trubar takrat
znašel. Izrazil je sicer mnenje o Gospodovi večerji, vendar se je izognil
vsakršni diskusiji o spornih točkah in je zahteval čimbolj preprosto
razumevanje, ki je temeljilo na sporočilih evangelijev. Marca 1557 je v
pismu Bullingerju zavračal obtožbo, da bi preklel zwinglijevce kot
krivoverce, in mu poročal, kako je v Kemptenu na začetku svojega
opravljanja službe pridigarja moral pojasnjevati Gospodovo večerjo,
kajti prejšnji pridigarji so »skoraj vsi kar naprej bili drug proti
drugemu zaradi zakramenta«. O svojih pridigah je med drugim
zapisal: »[…] in ko sem prišel do tega, da sem moral govoriti o
substanci zakramenta ter se izjaviti proti obema strankama, sem
vzkliknil zoper hudiča, ki je napravil v krščanski cerkvi tak razdor in
needinost zaradi tega nauka v veliko oviro za širjenje evangelija. In
med drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristja-
nom take visoke disputacije o resnični, telesni, bistveni in duhovni
navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrovski,
priznavajo, da niso le znamenja, temveč da se pri večerji kristjanom
resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri tem naj ostane in
tudi mi hočemo to tako pustiti […]«.29 Torej je harmonično formu-
lacijo splošnega evangeličanskega stališča postavil proti sporu za
šolsko dojemanje pojma navzočnosti Kristusa pri Gospodovi večerji.
Zato pa je pristavil Avguštinove besede, »da za zakramente ne gre
uporabljati besednega dokazovanja, marveč vero«. Kajti: »Kristus da
je v svoji večerji, kjer jo pravilno obhajajo, posvetil kruh v svoje telo
in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o
tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.« In je dodal: »[…] noben
zwinglijanec ne luteranec z mojimi pridigami o zakramentih niti
drugimi nauki, kolikor sem razumel, ni bil nezadovoljen ali se z mano
sprl.«30 Še četrt stoletja pozneje je s sklicevanjem na Avguština, Janeza
28 Pismo vladarjevemu namestniku na Kranjskem (Elze, str. 408 sl.); Trubarjevo
pismo vojvodi ni ohranjeno.
29 Elze, str. 24; Rajhman, str. 26, 28.
30 Prav tam.
115
