Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 223
MILENA MILEVA BLA@I]
da gre za sveto družino, ker je z njo Bog ustvaril zemljo, nebo in na
nebu svojo družino – sveto družino. Tudi deseta zapoved se v Trubar-
jevih besedilih glasi: ne želi si bližnjega žene, ne hlapca, ne dekle, ne
vola, ne osla, ne nobene reči, ki so od tvojega bližnjega.
Tretja podoba družine v besedilih je tip t. i. ožje oz sorodstvene
družine, ki jo sestavljajo rojeniki; njeni člani so oče, mati, sin, hči,
brat, sestra, očim, mačeha; svak, stric idr. Navaja tudi sosede, botre in
prijatelje. Trubar tudi pripomni, da človek zapusti očeta in mater in
se pridruži svoji ženi in da bosta z njo dva v enem telesu. Za otroke
uporablja različna poimenovanja, predvsem pozitivno slogovno za-
znamovana: dete, otrok, otročiči, sirote, vnuk, vnučiči ipd. Tudi za
ženske uporablja različna poimenovanja od pozitivnih, ki so pogo-
stejša, do negativnih, manj pogostih: baba, botra, coprnica, dečla,
dekle, deklica, gospa, hči, klafarica (opravljivka), kurba, nevesta,
nosečnica, nuna, otročnica, pastirica, sestra, stara baba, vdova, žena,
ženska ipd. Za moške uporablja raznovrstna poimenovanja, nega-
tivno in pozitivno slogovono zanamovana, odvisno od konteksta, npr.
ajd, bolnik, duhovnik (farmošter, far), coprnik, far, gospod, gospodič,
hlapčič, kurbir, lakomnik, menih, mož, oča, oče, papež, pastir, pija-
nec, posli (najeti delavci), prerok, pridigar, sin, služabnik, škof, ženci
(žetev), ženin ipd. V zvezi s pojmom družine zelo pogosto zapiše
besedo ljubezen, uporablja pa naslednje sopomenke: ljubi, ljubiti,
ljubezniv, ljubeznivejši, iz srca ljubiti, iz srca žalovati, iz srca govoriti,
iz srca zaupati, iz srca želeti, klicati iz srca, iz srca pokloniti, prositi iz
srca, voščiti, verjeti, želeti ipd. V besedilih implicitno navaja naslednje
vrste ljubezni: božja, bratovska, gmajn, krščanska, očetovska, prija-
teljska, sestrinska, zakonska ipd. Značilnosti ljubezni so: mrzla, prava,
prevelika, samostoječa, silna, srčna, velika ipd. Trubar se zavzema za
to, da se človek izkaže s pravo bratovščino, ljubeznijo in prijaznostjo
drug do drugega, ne le z lepimi in praznimi besedami, temveč s temi
dejanji in z resnico brez hinavščine. Na zanimiv način govori tudi o
poželenju, ki ga imenuje lušt, in sicer kot lušt mesa, dražljivi lušti, od
luštov goreti, tiga lušta, tiga našiga grešniga mesa, meseni lušt zatreti,
posvetni lušti, v tih hočliovstih inu luštih prebivajo, so žive mrtve
ipd. Govori tudi o nesramni hočlivosti, nečistosti in kurbariji, ki jih
pripisuje predvsem duhovnikom, papežem, škofom in navadnim
221
da gre za sveto družino, ker je z njo Bog ustvaril zemljo, nebo in na
nebu svojo družino – sveto družino. Tudi deseta zapoved se v Trubar-
jevih besedilih glasi: ne želi si bližnjega žene, ne hlapca, ne dekle, ne
vola, ne osla, ne nobene reči, ki so od tvojega bližnjega.
Tretja podoba družine v besedilih je tip t. i. ožje oz sorodstvene
družine, ki jo sestavljajo rojeniki; njeni člani so oče, mati, sin, hči,
brat, sestra, očim, mačeha; svak, stric idr. Navaja tudi sosede, botre in
prijatelje. Trubar tudi pripomni, da človek zapusti očeta in mater in
se pridruži svoji ženi in da bosta z njo dva v enem telesu. Za otroke
uporablja različna poimenovanja, predvsem pozitivno slogovno za-
znamovana: dete, otrok, otročiči, sirote, vnuk, vnučiči ipd. Tudi za
ženske uporablja različna poimenovanja od pozitivnih, ki so pogo-
stejša, do negativnih, manj pogostih: baba, botra, coprnica, dečla,
dekle, deklica, gospa, hči, klafarica (opravljivka), kurba, nevesta,
nosečnica, nuna, otročnica, pastirica, sestra, stara baba, vdova, žena,
ženska ipd. Za moške uporablja raznovrstna poimenovanja, nega-
tivno in pozitivno slogovono zanamovana, odvisno od konteksta, npr.
ajd, bolnik, duhovnik (farmošter, far), coprnik, far, gospod, gospodič,
hlapčič, kurbir, lakomnik, menih, mož, oča, oče, papež, pastir, pija-
nec, posli (najeti delavci), prerok, pridigar, sin, služabnik, škof, ženci
(žetev), ženin ipd. V zvezi s pojmom družine zelo pogosto zapiše
besedo ljubezen, uporablja pa naslednje sopomenke: ljubi, ljubiti,
ljubezniv, ljubeznivejši, iz srca ljubiti, iz srca žalovati, iz srca govoriti,
iz srca zaupati, iz srca želeti, klicati iz srca, iz srca pokloniti, prositi iz
srca, voščiti, verjeti, želeti ipd. V besedilih implicitno navaja naslednje
vrste ljubezni: božja, bratovska, gmajn, krščanska, očetovska, prija-
teljska, sestrinska, zakonska ipd. Značilnosti ljubezni so: mrzla, prava,
prevelika, samostoječa, silna, srčna, velika ipd. Trubar se zavzema za
to, da se človek izkaže s pravo bratovščino, ljubeznijo in prijaznostjo
drug do drugega, ne le z lepimi in praznimi besedami, temveč s temi
dejanji in z resnico brez hinavščine. Na zanimiv način govori tudi o
poželenju, ki ga imenuje lušt, in sicer kot lušt mesa, dražljivi lušti, od
luštov goreti, tiga lušta, tiga našiga grešniga mesa, meseni lušt zatreti,
posvetni lušti, v tih hočliovstih inu luštih prebivajo, so žive mrtve
ipd. Govori tudi o nesramni hočlivosti, nečistosti in kurbariji, ki jih
pripisuje predvsem duhovnikom, papežem, škofom in navadnim
221
