Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 225
MILENA MILEVA BLA@I]
ga prebirajo doma vsak praznik, zjutraj ali zvečer, s svojimi otroki,
posli (najeti delavci) in družino, za katere pravi, da se drug od drugega
učijo.
Tudi Janez (Janž) Mandelc v posvetilu Janžu Khislu s Fužin v
Dalmatinovem Jezusu Sirahu (1575) omenja osebe v družini, in sicer
starše, gospodarje, gospodinje, otroke, služinčad, hlapce, dekle, dni-
narje, delavce. V osebnem pismu tudi zapiše, da so bili njegovi otroci
ta teden precej tihi in pobožni, sedaj pa so že spet razposajeni, veseli,
neposlušni. Ti redki primeri dajo vpogled v različne tipe novoveškega
pojmovanja družin, tudi ožje oz. njegove konkretne družine.
Adam Bohorič in Nikodem Frischlin v šolskih redih stanovske šole
v Ljubljani (1575, 1584) eksplicitno potrjujeta podobo družine v
omenjenih besedilih, ki je bila značilna za 16. st. Slovenski protestanti
so zelo zaslužni za šolanje otrok, posebej deklic. Pravita, da ko učenec
pospravi knjige in ostalo v šoli (šolsko orožje) in zloži v torbo, se
odpravi domov. Po poti naj hodi spodobno, pozdravlja uglednejše
osebe, in sicer tako, da se odkrije (pokrivalo). Ko učenec pride domov,
je njegova prva naloga, da opravi delo, ki mu ga »zaukažejo« starši,
opravi domača opravila, potem pa ponavlja šolsko snov in piše.
Posebno poglavje je posvečeno obnašanju pri jedi, kjer otrok pripravi
mizo, če mu »ukažejo«, naj pregrne prt, prinese krožnike, žlice, čaše
in drug pribor. Če starši ukažejo, otrok streže pri mizi, moli pri mizi
po latinsko, nemško ali v domačem jeziku. Otrok mora paziti, da
česa ne zmanjkuje, naj ponuja, prinaša in odnaša hrano. Ko dobi
dovoljenje, vstane, odnese svoj krožnik in žlico z nožem.
Ugleden deček naj nikdar ne gre na ulice, če mu tega starši ali
učitelji posebej ne dovolijo. Če je kdaj zares treba iti na ulico, naj to
stori spodobno. Dokler je na cesti, naj ne teka sem ter tja in naj ne
blodi z očmi, iščoč nesramne prizore. Ne v diru, ampak zložno naj
gre, kamor so ga poslali. Naročilo naj vestno opravi, in ko dobi
odgovor, naj se takoj vrne domov. Če pa mu starši kdaj dovolijo igrati
se kakšo spodobno igro, naj se je loti brez kričanja, da ne bo s
kričanjem dajal tujim ljudem priložnosti zaničevati znanost in tiste,
ki se z njo ukvarjajo, in da končno učitelj ne bo imel razloga take
učence strože prijeti v pesti. Učence svari pred Ljubljanico, ki je silno
nevarna voda. Učencem je prepovedano se ji približati, kaj šele se
223
ga prebirajo doma vsak praznik, zjutraj ali zvečer, s svojimi otroki,
posli (najeti delavci) in družino, za katere pravi, da se drug od drugega
učijo.
Tudi Janez (Janž) Mandelc v posvetilu Janžu Khislu s Fužin v
Dalmatinovem Jezusu Sirahu (1575) omenja osebe v družini, in sicer
starše, gospodarje, gospodinje, otroke, služinčad, hlapce, dekle, dni-
narje, delavce. V osebnem pismu tudi zapiše, da so bili njegovi otroci
ta teden precej tihi in pobožni, sedaj pa so že spet razposajeni, veseli,
neposlušni. Ti redki primeri dajo vpogled v različne tipe novoveškega
pojmovanja družin, tudi ožje oz. njegove konkretne družine.
Adam Bohorič in Nikodem Frischlin v šolskih redih stanovske šole
v Ljubljani (1575, 1584) eksplicitno potrjujeta podobo družine v
omenjenih besedilih, ki je bila značilna za 16. st. Slovenski protestanti
so zelo zaslužni za šolanje otrok, posebej deklic. Pravita, da ko učenec
pospravi knjige in ostalo v šoli (šolsko orožje) in zloži v torbo, se
odpravi domov. Po poti naj hodi spodobno, pozdravlja uglednejše
osebe, in sicer tako, da se odkrije (pokrivalo). Ko učenec pride domov,
je njegova prva naloga, da opravi delo, ki mu ga »zaukažejo« starši,
opravi domača opravila, potem pa ponavlja šolsko snov in piše.
Posebno poglavje je posvečeno obnašanju pri jedi, kjer otrok pripravi
mizo, če mu »ukažejo«, naj pregrne prt, prinese krožnike, žlice, čaše
in drug pribor. Če starši ukažejo, otrok streže pri mizi, moli pri mizi
po latinsko, nemško ali v domačem jeziku. Otrok mora paziti, da
česa ne zmanjkuje, naj ponuja, prinaša in odnaša hrano. Ko dobi
dovoljenje, vstane, odnese svoj krožnik in žlico z nožem.
Ugleden deček naj nikdar ne gre na ulice, če mu tega starši ali
učitelji posebej ne dovolijo. Če je kdaj zares treba iti na ulico, naj to
stori spodobno. Dokler je na cesti, naj ne teka sem ter tja in naj ne
blodi z očmi, iščoč nesramne prizore. Ne v diru, ampak zložno naj
gre, kamor so ga poslali. Naročilo naj vestno opravi, in ko dobi
odgovor, naj se takoj vrne domov. Če pa mu starši kdaj dovolijo igrati
se kakšo spodobno igro, naj se je loti brez kričanja, da ne bo s
kričanjem dajal tujim ljudem priložnosti zaničevati znanost in tiste,
ki se z njo ukvarjajo, in da končno učitelj ne bo imel razloga take
učence strože prijeti v pesti. Učence svari pred Ljubljanico, ki je silno
nevarna voda. Učencem je prepovedano se ji približati, kaj šele se
223
