Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 38
RAZPRAVE, [TUDIJE
človeškega, v izrecnem pomenu prisvajanja samega sebe, in v tem je
njena eshatološka vsebina.
V svojih delih se Bloch pogosto sklicuje na metodični motiv poto-
vanja, ki ga sicer povezuje z dialektiko, vendar hkrati opozarja še na
hermenevtiko, ki izhaja iz najbolj notranje povezanosti med človekom
in njegovo transcendenco. »Hrepenenje, pričakovanje, upanje torej
potrebujejo svojo hermenevtiko, svitanje tega pred-nami zahteva svoj
specifičen pojem, novum zahteva svoj pojem fronte.«26 Ljudje, izpol-
njeni z upanjem, skušajo v danih razmerah delovati, postajajo ustvar-
jalni. V naravi upanja je, da se ne more sprijazniti s pasjim življenjem,
ki bedno in nemočno životari v pasji uti. Imperativ upanja je: ne se
pomiriti s slabim in kakršnim koli odrekanjem. Tudi sveta ne smemo
opazovati zgolj tako, kakor vse je, kajti v svoji surovi danosti ni to
gotovo nič kaj prijazen svet. Aristotelovsko načelo razmerja med
dýnamis (možnost) in enérgeia (dejanskost) po mnogih stoletjih spet
doživlja – in to, kot že rečeno, ravno s heraklitovskim upanjem (elpis)
– svojo izvirno in prepričljivo reaktualizacijo.
2. MOČ PROTESTANTSKE MISTIKE
Kot prelomna in izjemno pomembna točka v Blochovem življenju
je bila v času njegove mladosti poroka z Else von Stritzky (1883–1921),
ki je bila protestantka, a po Blochovem opisu ni bila usmerjena zgolj
luthrovsko, ampak še bolj mistično in je kot taka ustrezala temu, kar
je po mnenju Kierkegaarda pomenilo biti kristjan. S svojo globoko
religioznostjo je odločilno in trajno vplivala na Blochov odnos do
Biblije, celo tako, da Bloch sam, že mnogo pozneje po njeni tragični
smrti, govori o tem daljnosežnem vplivu. Priznava ji, da je trdno in
neomajno verjela v »absolutno resnico« njegove filozofije in »obrav-
navala Biblijo skozi mojo filozofijo in mojo filozofijo skozi Biblijo«.27
Na prvem mestu ostaja pri Blochu namreč vprašanje, kaj je človek in
kako in s čim zares postaja človek. Bloch svari, in to samo nekaj let
26 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 1-32, GA 5, str. 5.
27 Ernst Bloch: Tendenz – Latenz – Utopie. Ergänzungsband zur Gesamtausgabe (EBGA),
Suhrkamp, Frankfurt am Main 1978, nav. iz Gesamtausgabe (GA) 1-16, str. 16.
36
človeškega, v izrecnem pomenu prisvajanja samega sebe, in v tem je
njena eshatološka vsebina.
V svojih delih se Bloch pogosto sklicuje na metodični motiv poto-
vanja, ki ga sicer povezuje z dialektiko, vendar hkrati opozarja še na
hermenevtiko, ki izhaja iz najbolj notranje povezanosti med človekom
in njegovo transcendenco. »Hrepenenje, pričakovanje, upanje torej
potrebujejo svojo hermenevtiko, svitanje tega pred-nami zahteva svoj
specifičen pojem, novum zahteva svoj pojem fronte.«26 Ljudje, izpol-
njeni z upanjem, skušajo v danih razmerah delovati, postajajo ustvar-
jalni. V naravi upanja je, da se ne more sprijazniti s pasjim življenjem,
ki bedno in nemočno životari v pasji uti. Imperativ upanja je: ne se
pomiriti s slabim in kakršnim koli odrekanjem. Tudi sveta ne smemo
opazovati zgolj tako, kakor vse je, kajti v svoji surovi danosti ni to
gotovo nič kaj prijazen svet. Aristotelovsko načelo razmerja med
dýnamis (možnost) in enérgeia (dejanskost) po mnogih stoletjih spet
doživlja – in to, kot že rečeno, ravno s heraklitovskim upanjem (elpis)
– svojo izvirno in prepričljivo reaktualizacijo.
2. MOČ PROTESTANTSKE MISTIKE
Kot prelomna in izjemno pomembna točka v Blochovem življenju
je bila v času njegove mladosti poroka z Else von Stritzky (1883–1921),
ki je bila protestantka, a po Blochovem opisu ni bila usmerjena zgolj
luthrovsko, ampak še bolj mistično in je kot taka ustrezala temu, kar
je po mnenju Kierkegaarda pomenilo biti kristjan. S svojo globoko
religioznostjo je odločilno in trajno vplivala na Blochov odnos do
Biblije, celo tako, da Bloch sam, že mnogo pozneje po njeni tragični
smrti, govori o tem daljnosežnem vplivu. Priznava ji, da je trdno in
neomajno verjela v »absolutno resnico« njegove filozofije in »obrav-
navala Biblijo skozi mojo filozofijo in mojo filozofijo skozi Biblijo«.27
Na prvem mestu ostaja pri Blochu namreč vprašanje, kaj je človek in
kako in s čim zares postaja človek. Bloch svari, in to samo nekaj let
26 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 1-32, GA 5, str. 5.
27 Ernst Bloch: Tendenz – Latenz – Utopie. Ergänzungsband zur Gesamtausgabe (EBGA),
Suhrkamp, Frankfurt am Main 1978, nav. iz Gesamtausgabe (GA) 1-16, str. 16.
36
