Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 37
CVETKA HED@ET TÓTH
daleč, toda danes je v nas občutje, ki je mnogo primernejše, tj.
upanje. »Gre za to, da se naučimo upati.«23 Bloch ponovno aktualizira
heraklitovsko upanje v filozofiji in ga celo povzdigne v načelo
svojega filozofiranja. Heraklit Efeški, kot filozof poznan v 5. stol.
pr. n. š. z vzdevkom »Temni« zaradi svojega, takratnim sodobni-
kom težko razumljivega nauka, je upanje izrazil s temi besedami:
»Če nekdo ne upa, ne-upanega ni mogoče najti in je nedostopno.«24
Upanje ne pozna odrekanja, opozarja Bloch, stoji visoko nad stra-
hom. V primerjavi s strahom je upanje nekaj zelo ustvarjalnega, ni
zaprto v nekakšen prazen nič. Upanje gre iz sebe navzven, sproža
v ljudeh širino in jih ne oži kot doživljanje strahu; svet in mož-
nosti v njem postajajo neskončno velike in odprte. Človek, ki nosi
v sebi strah, niti sanjati ne more. Ravno Bloch je v svoji filozofiji
lepo pokazal, kako človek lahko svojo intimno potrebo po doživ-
ljanju in negovanju transcendence razvija v vsakdanjosti, in to s
sanjami.
Vendar je Bloch povsem jasen, ko gre za njegovo pojmovanje
transcendence, namreč ne kot dokončen odgovor na teološki ravni.
Izrecno opozarja, tudi še v svojem delu Experimentum Mundi, da ni
ničesar v pomenu onstranskega misterija, njegov način razmišljanja
se oklepa »zvestobe tostranskemu misteriju«.25 Transcendence torej
ne dojema teološko, temveč na ravni imanence, ne z onstranskim
svetom, temveč s tostranskim, s tistim najbližjim, kar nas obdaja.
Ničesar supralunarnega, platonističnega, povsem zunaj in ločeno od
sveta ni, kar bi dajalo vsebino upanju, nasprotno, gre za upanje, ki
nikdar ne zapušča sveta in je navzoče celo v vseh osvobodilnih
gibanjih, saj utopijo razume kot nekaj povsem konkretnega in mož-
nega, predvsem v pomenu še-ne-biti. Ker ni vsebina utopije nič utopi-
stičnega (glede na svoje jezikovno poreklo u-topija pomeni kraj, ki ga
ni), govori Bloch o konkretni utopiji; ta je v vsem nasprotje temu, kar je
Platon imenoval topos ouranios. Vsebina utopije je nekaj povsem
23 Prav tam.
24 Hermann Diels: Die Fragmente der Vorsokratiker, zv. 1, Weidmansche Buch-
handlung, Berlin 1906, str. 65.
25 Ernst Bloch: Experimentum Mundi. Frage, Kategorien des Herausbringens, Praxis,
GA 15, str. 245.
35
daleč, toda danes je v nas občutje, ki je mnogo primernejše, tj.
upanje. »Gre za to, da se naučimo upati.«23 Bloch ponovno aktualizira
heraklitovsko upanje v filozofiji in ga celo povzdigne v načelo
svojega filozofiranja. Heraklit Efeški, kot filozof poznan v 5. stol.
pr. n. š. z vzdevkom »Temni« zaradi svojega, takratnim sodobni-
kom težko razumljivega nauka, je upanje izrazil s temi besedami:
»Če nekdo ne upa, ne-upanega ni mogoče najti in je nedostopno.«24
Upanje ne pozna odrekanja, opozarja Bloch, stoji visoko nad stra-
hom. V primerjavi s strahom je upanje nekaj zelo ustvarjalnega, ni
zaprto v nekakšen prazen nič. Upanje gre iz sebe navzven, sproža
v ljudeh širino in jih ne oži kot doživljanje strahu; svet in mož-
nosti v njem postajajo neskončno velike in odprte. Človek, ki nosi
v sebi strah, niti sanjati ne more. Ravno Bloch je v svoji filozofiji
lepo pokazal, kako človek lahko svojo intimno potrebo po doživ-
ljanju in negovanju transcendence razvija v vsakdanjosti, in to s
sanjami.
Vendar je Bloch povsem jasen, ko gre za njegovo pojmovanje
transcendence, namreč ne kot dokončen odgovor na teološki ravni.
Izrecno opozarja, tudi še v svojem delu Experimentum Mundi, da ni
ničesar v pomenu onstranskega misterija, njegov način razmišljanja
se oklepa »zvestobe tostranskemu misteriju«.25 Transcendence torej
ne dojema teološko, temveč na ravni imanence, ne z onstranskim
svetom, temveč s tostranskim, s tistim najbližjim, kar nas obdaja.
Ničesar supralunarnega, platonističnega, povsem zunaj in ločeno od
sveta ni, kar bi dajalo vsebino upanju, nasprotno, gre za upanje, ki
nikdar ne zapušča sveta in je navzoče celo v vseh osvobodilnih
gibanjih, saj utopijo razume kot nekaj povsem konkretnega in mož-
nega, predvsem v pomenu še-ne-biti. Ker ni vsebina utopije nič utopi-
stičnega (glede na svoje jezikovno poreklo u-topija pomeni kraj, ki ga
ni), govori Bloch o konkretni utopiji; ta je v vsem nasprotje temu, kar je
Platon imenoval topos ouranios. Vsebina utopije je nekaj povsem
23 Prav tam.
24 Hermann Diels: Die Fragmente der Vorsokratiker, zv. 1, Weidmansche Buch-
handlung, Berlin 1906, str. 65.
25 Ernst Bloch: Experimentum Mundi. Frage, Kategorien des Herausbringens, Praxis,
GA 15, str. 245.
35
