Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 39
CVETKA HED@ET TÓTH
pred smrtjo, da moramo Biblijo vzeti s seboj na pot, »ki je pohod, zelo
ogrožen pohod, zaradi česar bi brez subjektivnega faktorja lahko
zgrešil svoj cilj. Na tej težavni in zaviti poti se sveti nekaj bibličnega,
kar daje luč pod našimi nogami, tako da lahko najbližje vidimo in
razumemo bolje kot prej. In najbližje nam je človek.«28
V Principu upanja Bloch govori še o »novi eshatologiji religije«,29 ki
je po njegovem sicer »konec religije«, vendar kot »pojmljeno upanje v
totaliteti«, to pa ne pomeni »nikakršne religije«.30 Upanje ohranja
»meta-religiozno vednost« zavesti o poslednjem kam, čemu, o tistem
ens perfectissimum. Seveda gre s temi stališči za zelo svojevrstno pojmo-
vanje ateizma, ki je dejansko ves prežet z religioznim sporočilom, in
čeprav ne prisega več na kakega Boga, hkrati s tem izraža »vero v
mesijansko kraljevstvo božje«.31 Religija je ukinjena samo tako, da je
udejanjena njena vsebina in njeno humano sporočilo, in ateizem je
smiseln kot božje kraljestvo tu na zemlji, saj nam ravno Bloch daje
vedeti, da je smisel tega v molitvi, ki pravi tako v nebesih kakor na zemlji.
Iz nove eshatologije religije sledi tudi »nova antropologija religije«,32
ne več teologija religije. Razsežnosti tega so mnogo globlje in širše
kot pa samo in izključno etične, kajti gre za celoten smisel življenja,
za njegovo popolnost in človečnost. Blochova filozofija je namreč
ena sama zaupnica taki človekovi popolnosti in samo z njo se tudi
Bog, ta, ki kaj velja, skusi kot popoln. Nikakršne popolnosti ni tam
nekje čez, onkraj v onstranstvu, Bloch tudi ne priznava nikakršne trans-
cendence na transcendentni ravni, ampak samo na ravni imanence.
S svojo utopično filozofijo je Bloch že v Duhu utopije, v prihajajoči
vihri ruske revolucije v letih 1915–1917, poudarjal smisel revolucio-
narne gnoze s tem, da ta Boga povsem ne ukinja. Kajti v »epohi brez
neba«33 po njegovem Bog mora zapustiti dogajanje, ga sicer ni, učin-
28 Ernst Bloch: Vom Sinn der Bibel. Religion ohne Aberglaube? Ein Gespräch mit Bernd
Stappert, 1974. Nav. iz Rainer Traub und Harald Wieser (ur.): Gespräche mit Ernst
Bloch, Suhrkamp, Frankfurt 1975, str. 189-190.
29 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1416.
30 Prav tam, str. 1414.
31 Prav tam, str. 1413.
32 Prav tam, str. 1416.
33 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, Suhrkamp, Frankfurt 1977,
str. 275.
37
pred smrtjo, da moramo Biblijo vzeti s seboj na pot, »ki je pohod, zelo
ogrožen pohod, zaradi česar bi brez subjektivnega faktorja lahko
zgrešil svoj cilj. Na tej težavni in zaviti poti se sveti nekaj bibličnega,
kar daje luč pod našimi nogami, tako da lahko najbližje vidimo in
razumemo bolje kot prej. In najbližje nam je človek.«28
V Principu upanja Bloch govori še o »novi eshatologiji religije«,29 ki
je po njegovem sicer »konec religije«, vendar kot »pojmljeno upanje v
totaliteti«, to pa ne pomeni »nikakršne religije«.30 Upanje ohranja
»meta-religiozno vednost« zavesti o poslednjem kam, čemu, o tistem
ens perfectissimum. Seveda gre s temi stališči za zelo svojevrstno pojmo-
vanje ateizma, ki je dejansko ves prežet z religioznim sporočilom, in
čeprav ne prisega več na kakega Boga, hkrati s tem izraža »vero v
mesijansko kraljevstvo božje«.31 Religija je ukinjena samo tako, da je
udejanjena njena vsebina in njeno humano sporočilo, in ateizem je
smiseln kot božje kraljestvo tu na zemlji, saj nam ravno Bloch daje
vedeti, da je smisel tega v molitvi, ki pravi tako v nebesih kakor na zemlji.
Iz nove eshatologije religije sledi tudi »nova antropologija religije«,32
ne več teologija religije. Razsežnosti tega so mnogo globlje in širše
kot pa samo in izključno etične, kajti gre za celoten smisel življenja,
za njegovo popolnost in človečnost. Blochova filozofija je namreč
ena sama zaupnica taki človekovi popolnosti in samo z njo se tudi
Bog, ta, ki kaj velja, skusi kot popoln. Nikakršne popolnosti ni tam
nekje čez, onkraj v onstranstvu, Bloch tudi ne priznava nikakršne trans-
cendence na transcendentni ravni, ampak samo na ravni imanence.
S svojo utopično filozofijo je Bloch že v Duhu utopije, v prihajajoči
vihri ruske revolucije v letih 1915–1917, poudarjal smisel revolucio-
narne gnoze s tem, da ta Boga povsem ne ukinja. Kajti v »epohi brez
neba«33 po njegovem Bog mora zapustiti dogajanje, ga sicer ni, učin-
28 Ernst Bloch: Vom Sinn der Bibel. Religion ohne Aberglaube? Ein Gespräch mit Bernd
Stappert, 1974. Nav. iz Rainer Traub und Harald Wieser (ur.): Gespräche mit Ernst
Bloch, Suhrkamp, Frankfurt 1975, str. 189-190.
29 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1416.
30 Prav tam, str. 1414.
31 Prav tam, str. 1413.
32 Prav tam, str. 1416.
33 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, Suhrkamp, Frankfurt 1977,
str. 275.
37
