Page 344 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 344
PREVODI
je vplival tako neposredno s svojimi temeljnimi deli iz časov pred
prihodom v Ženevo kot z dokumenti, ki so nastali kot rezultat
sporazumevanja s zwinglijansko Švico, predvsem pa s svojim pridi-
garskim, organizacijskim in misijonarskim delom v Ženevi in iz nje.
Podobno kot Bullinger je napisal več tisoč pisem.
V mladih letih si je pridobil zelo temeljito izobrazbo. Po oprav-
ljenem filozofsko-humanističnem študiju je končal študij prava in se
šele potem posvetil teologiji. Pod vplivom humanističnih idej Erazma
Rotterdamskega se je že v času študija odvrnil od dotedanjega kato-
liškega nauka in katoliške Cerkve ter se lotil samostojnega preuče-
vanja Svetega pisma. Pri tem je spoznal, da je treba iti dalje od kritičnih
humanistov, kakršen je bil Erazem, in sprejeti Evangelij z njegovim
sporočilom – kot ga je razumel Luther – tudi za vodilo življenja.
Ko se je francoski kralj Franc I. po daljšem nihanju postavil na
protiprotestantsko stran in začel z ostrim preganjanjem, se je Calvin
v letih 1535–1536 umaknil v obmejni mesti Basel in Strasbourg, ki
sta bili zunaj oblasti francoskega kralja (kot kasneje Ženeva). Tu sta
nastali dve deli, po katerih je postal poznan: najprej Pismo francoskemu
kralju (proti preganjanju protestantov) in nato delo Institutio Religionis
christianae. Sistematičen prikaz krščanske vere, ki ga je napisal, ko je
bil star komaj 27 let, je dopolnjen in razširjen postal temeljno teolo-
ško delo reformiranega/kalvinističnega protestantskega krščanstva.
Leta 1536 je bil prvič povabljen v Ženevo, a jo je leta 1538 moral
po sporu z mestnim svetom skupaj s svojim podpornikom Farelom
zapustiti in se vrniti v Strasbourg (tu se je takrat tudi poročil). Leta
1536 je bil kratek čas v Ferrari. V tem času je sodeloval pri poizkusih
zbližanja med različnimi usmeritvami. Soglašal je z novo verzijo
Augsburške veroizpovedi, ki jo je leta 1540 pripravil Melanchthon, leta
1541 se je udeležil neuspešnega velikega srečanja izbranih evangeli-
čanskih in katoliških teologov v Regensburgu, kjer so se v Luthrovi
odsotnosti skoraj sporazumeli o nauku o opravičenju in delih, a razšli
ob pojmovanju zakramentov. Z javnim odgovorom v posebnem spisu
je prepričljivo zavrnil poizkus kardinala Sadoleta, ki je hotel Ženevo
znova pridobiti za rimskokatoliško Cerkev. Leta 1541 je bil drugič
poklican v Ženevo in odtlej je tam deloval do smrti leta 1564.
V Ženevi je na pobudo domačega reformatorja Farela dobil od
342
je vplival tako neposredno s svojimi temeljnimi deli iz časov pred
prihodom v Ženevo kot z dokumenti, ki so nastali kot rezultat
sporazumevanja s zwinglijansko Švico, predvsem pa s svojim pridi-
garskim, organizacijskim in misijonarskim delom v Ženevi in iz nje.
Podobno kot Bullinger je napisal več tisoč pisem.
V mladih letih si je pridobil zelo temeljito izobrazbo. Po oprav-
ljenem filozofsko-humanističnem študiju je končal študij prava in se
šele potem posvetil teologiji. Pod vplivom humanističnih idej Erazma
Rotterdamskega se je že v času študija odvrnil od dotedanjega kato-
liškega nauka in katoliške Cerkve ter se lotil samostojnega preuče-
vanja Svetega pisma. Pri tem je spoznal, da je treba iti dalje od kritičnih
humanistov, kakršen je bil Erazem, in sprejeti Evangelij z njegovim
sporočilom – kot ga je razumel Luther – tudi za vodilo življenja.
Ko se je francoski kralj Franc I. po daljšem nihanju postavil na
protiprotestantsko stran in začel z ostrim preganjanjem, se je Calvin
v letih 1535–1536 umaknil v obmejni mesti Basel in Strasbourg, ki
sta bili zunaj oblasti francoskega kralja (kot kasneje Ženeva). Tu sta
nastali dve deli, po katerih je postal poznan: najprej Pismo francoskemu
kralju (proti preganjanju protestantov) in nato delo Institutio Religionis
christianae. Sistematičen prikaz krščanske vere, ki ga je napisal, ko je
bil star komaj 27 let, je dopolnjen in razširjen postal temeljno teolo-
ško delo reformiranega/kalvinističnega protestantskega krščanstva.
Leta 1536 je bil prvič povabljen v Ženevo, a jo je leta 1538 moral
po sporu z mestnim svetom skupaj s svojim podpornikom Farelom
zapustiti in se vrniti v Strasbourg (tu se je takrat tudi poročil). Leta
1536 je bil kratek čas v Ferrari. V tem času je sodeloval pri poizkusih
zbližanja med različnimi usmeritvami. Soglašal je z novo verzijo
Augsburške veroizpovedi, ki jo je leta 1540 pripravil Melanchthon, leta
1541 se je udeležil neuspešnega velikega srečanja izbranih evangeli-
čanskih in katoliških teologov v Regensburgu, kjer so se v Luthrovi
odsotnosti skoraj sporazumeli o nauku o opravičenju in delih, a razšli
ob pojmovanju zakramentov. Z javnim odgovorom v posebnem spisu
je prepričljivo zavrnil poizkus kardinala Sadoleta, ki je hotel Ženevo
znova pridobiti za rimskokatoliško Cerkev. Leta 1541 je bil drugič
poklican v Ženevo in odtlej je tam deloval do smrti leta 1564.
V Ženevi je na pobudo domačega reformatorja Farela dobil od
342
