Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 41
CVETKA HED@ET TÓTH
omajna vera, ki jo spremlja tole načelo: »Svet ni resničen, toda resnica
in človek ga bosta vrnila v domovanje.«39
Kakšno sporočilo glede branja Biblije,40 razumevanja in razlage
njenih tekstov prinaša Blochova filozofija utopije in upanja v tem
eksodusu duše v svet, v katerem si želi najti in ustvariti svoje pristno
domovanje? Najprej to, da Biblija nikakor ni tekst, ki bi bil samo
privilegij teologije, ampak ji pripada občekulturni pomen. Živimo v
svetu, ki nas obkroža z gotskimi katedralami, v njem poslušamo
Bachovo in Händlovo glasbo, beremo Danteja in gledamo Rembrand-
tove upodobitve, ugotavlja v svojih Leipziških predavanjih. Samo za naš
svet gre, ki ga po Blochu ne moremo razumeti brez temeljitega
poznavanja bibličnega izročila. Odtegovati poznavanje tega izročila
po njegovem ustvarja »nevzdržno stanje, ki vzgaja barbare«,41 in zato
si upa kot prvi filozof v nekdanji Vzhodni Nemčiji dvigniti svoj glas
proti takšnemu barbarstvu. Celo Marxova stališča so mu pri tem v
oporo, kajti Marx je izrecno poudarjal, da je grški mit podlaga za
nastanek grške umetnosti, za nastanek srednjeveške vse tja do Rem-
brandta, Bacha in še dlje, pa samorazumljivo Biblija, dodaja Bloch.
Pri tem apelira, da je treba poznati starogrško mitologijo, poznavanje,
ki sploh ne vključuje tega, da bi verjeli v to, kar mit opisuje v zvezi z
Afrodito, Arestom, Hefajstom. Isto velja tudi za svet bibličnega,
pogosto zelo pretresljivega izročila.
V svojih Leipziških predavanjih se Ernst Bloch sprašuje, kako je z
judovsko-krščanskim mitom, skratka z Biblijo. Svet, ki mu je stoa
pripisovala pozitiven in optimističen pomen, se je v mnogočem začel
spreminjati v kaj demonskega. Bivanje ni bilo nič več prijazno, človek
v svetu, v katerem je živel, ni več domoval. Rešitev kot odgovor na
težko situacijo ponuja religija, vsa prežeta s čim človeškim, namreč z
upanjem. Človek sam je zanj bitje upanja, zato tudi v Ateizmu v
krščanstvu odločno trdi: »Kjer je upanje, tam je religija.«42 Isto trdi še
39 Prav tam, str. 347.
40 Gl. Cvetka Tóth: Hermenevtika utopije in upanja v Bibliji, Bogoslovni vestnik, št.
1-2, Ljubljana 1997, str. 111–124.
41 Ernst Bloch: Antike Philosophie. Leipziger Vorlesungen zur Geschichte der Philosophie
1950–1956, zv. I, Suhrkamp, Frankfurt 1989, str. 451.
42 Ernst Bloch: Atheismus im Christentum. Zur Religion de Exodus und des Reiches, GA
14, str. 23.
39
omajna vera, ki jo spremlja tole načelo: »Svet ni resničen, toda resnica
in človek ga bosta vrnila v domovanje.«39
Kakšno sporočilo glede branja Biblije,40 razumevanja in razlage
njenih tekstov prinaša Blochova filozofija utopije in upanja v tem
eksodusu duše v svet, v katerem si želi najti in ustvariti svoje pristno
domovanje? Najprej to, da Biblija nikakor ni tekst, ki bi bil samo
privilegij teologije, ampak ji pripada občekulturni pomen. Živimo v
svetu, ki nas obkroža z gotskimi katedralami, v njem poslušamo
Bachovo in Händlovo glasbo, beremo Danteja in gledamo Rembrand-
tove upodobitve, ugotavlja v svojih Leipziških predavanjih. Samo za naš
svet gre, ki ga po Blochu ne moremo razumeti brez temeljitega
poznavanja bibličnega izročila. Odtegovati poznavanje tega izročila
po njegovem ustvarja »nevzdržno stanje, ki vzgaja barbare«,41 in zato
si upa kot prvi filozof v nekdanji Vzhodni Nemčiji dvigniti svoj glas
proti takšnemu barbarstvu. Celo Marxova stališča so mu pri tem v
oporo, kajti Marx je izrecno poudarjal, da je grški mit podlaga za
nastanek grške umetnosti, za nastanek srednjeveške vse tja do Rem-
brandta, Bacha in še dlje, pa samorazumljivo Biblija, dodaja Bloch.
Pri tem apelira, da je treba poznati starogrško mitologijo, poznavanje,
ki sploh ne vključuje tega, da bi verjeli v to, kar mit opisuje v zvezi z
Afrodito, Arestom, Hefajstom. Isto velja tudi za svet bibličnega,
pogosto zelo pretresljivega izročila.
V svojih Leipziških predavanjih se Ernst Bloch sprašuje, kako je z
judovsko-krščanskim mitom, skratka z Biblijo. Svet, ki mu je stoa
pripisovala pozitiven in optimističen pomen, se je v mnogočem začel
spreminjati v kaj demonskega. Bivanje ni bilo nič več prijazno, človek
v svetu, v katerem je živel, ni več domoval. Rešitev kot odgovor na
težko situacijo ponuja religija, vsa prežeta s čim človeškim, namreč z
upanjem. Človek sam je zanj bitje upanja, zato tudi v Ateizmu v
krščanstvu odločno trdi: »Kjer je upanje, tam je religija.«42 Isto trdi še
39 Prav tam, str. 347.
40 Gl. Cvetka Tóth: Hermenevtika utopije in upanja v Bibliji, Bogoslovni vestnik, št.
1-2, Ljubljana 1997, str. 111–124.
41 Ernst Bloch: Antike Philosophie. Leipziger Vorlesungen zur Geschichte der Philosophie
1950–1956, zv. I, Suhrkamp, Frankfurt 1989, str. 451.
42 Ernst Bloch: Atheismus im Christentum. Zur Religion de Exodus und des Reiches, GA
14, str. 23.
39
