Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 40
RAZPRAVE, [TUDIJE
kuje pa, četudi nič več ni Bog, pa »gledalec on mora ostati«.34 Po-
temtakem gre za verovanje v Boga, »ki velja«, in ne v Boga, »ki je«, in
temu Bogu, ki velja, gremo tudi mi naproti in on prihaja k nam »za
nas«.35 Takó pojmovana »religioznost« zelo mnogo dolguje novokan-
tovstvu in svetu Dostojevskega, saj z njegovo pomočjo, še posebej je
tu mišljeno delo Bratje Karamazovi, izraža, da se ne da verovati v Boga,
ki nad svetom gospoduje in z njim samovoljno upravlja, hkrati pa
osvobaja od vsega, kar je s svetom povezanega, od vsega njegovega
trpljenja in muk. Zato Ivan Karamazov odločno pove: »Boga se ne
branim, umej to, a sveta, ki ga je on ustvaril, sveta božjega ne spre-
jemam, niti ne morem privoliti v to, da bi ga sprejel.«36 Zdaj je
razumljiva Blochova religioznost, ki je take narave, da stopa v vsebino
njegove utopije onkraj teizma in ateizma, v mnogočem meje med
njima ukinja.
Bralcu svojih del posredno tudi zelo resno postavlja vprašanje, v
čem naj bi bil smisel delitve na teizem in ateizem, če sploh v čem. In
koliko gorja, krivic, trpljenja je bilo v imenu te delitve ljudem storje-
nega. Odgovor, ki ga je Bloch ponujal v času prihajajoče revolucije,
ne prisega na revolucijo kot tako, še manj na ateizem, kajti prepričan
je, da je odrešitev, ki prihaja, možna in dosegljiva predvsem z »etiko
in njeno metafiziko«.37 Tako so v ozadju Blochovih razmišljanj
predvsem etična pričakovanja, tudi takrat, kadar gre za eksodus člove-
kove notranjosti oziroma duše, ki se je odpravila na potovanje skozi
svet z upanjem, da se v njem najde in da v njem končno pride do
pravega samosrečanja. Bloch kot »ateist po volji Boga«, kakor se je
sam označil, sporoča s svojim poslednjim stavkom iz Duha utopije, da
mu gre na začetku 20. stoletja za odrešenjski vidik, ki se mu bo po
njegovem posrečilo z »resnico kot molitvijo«38 priklicati vse zunanje
in se mu bo posrečilo zunanji, še tako odtujen in človeku sovražen
svet približati notranjemu ter z močjo notranjega sveta zapolniti
nepopolnost in odtujenost vsega zunanjega. Od tod njegova ne-
34 Prav tam.
35 Prav tam, isto še str. 341.
36 Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi I, DZS, Ljubljana, str. 275.
37 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, str. 345.
38 Prav tam, str. 346.
38
kuje pa, četudi nič več ni Bog, pa »gledalec on mora ostati«.34 Po-
temtakem gre za verovanje v Boga, »ki velja«, in ne v Boga, »ki je«, in
temu Bogu, ki velja, gremo tudi mi naproti in on prihaja k nam »za
nas«.35 Takó pojmovana »religioznost« zelo mnogo dolguje novokan-
tovstvu in svetu Dostojevskega, saj z njegovo pomočjo, še posebej je
tu mišljeno delo Bratje Karamazovi, izraža, da se ne da verovati v Boga,
ki nad svetom gospoduje in z njim samovoljno upravlja, hkrati pa
osvobaja od vsega, kar je s svetom povezanega, od vsega njegovega
trpljenja in muk. Zato Ivan Karamazov odločno pove: »Boga se ne
branim, umej to, a sveta, ki ga je on ustvaril, sveta božjega ne spre-
jemam, niti ne morem privoliti v to, da bi ga sprejel.«36 Zdaj je
razumljiva Blochova religioznost, ki je take narave, da stopa v vsebino
njegove utopije onkraj teizma in ateizma, v mnogočem meje med
njima ukinja.
Bralcu svojih del posredno tudi zelo resno postavlja vprašanje, v
čem naj bi bil smisel delitve na teizem in ateizem, če sploh v čem. In
koliko gorja, krivic, trpljenja je bilo v imenu te delitve ljudem storje-
nega. Odgovor, ki ga je Bloch ponujal v času prihajajoče revolucije,
ne prisega na revolucijo kot tako, še manj na ateizem, kajti prepričan
je, da je odrešitev, ki prihaja, možna in dosegljiva predvsem z »etiko
in njeno metafiziko«.37 Tako so v ozadju Blochovih razmišljanj
predvsem etična pričakovanja, tudi takrat, kadar gre za eksodus člove-
kove notranjosti oziroma duše, ki se je odpravila na potovanje skozi
svet z upanjem, da se v njem najde in da v njem končno pride do
pravega samosrečanja. Bloch kot »ateist po volji Boga«, kakor se je
sam označil, sporoča s svojim poslednjim stavkom iz Duha utopije, da
mu gre na začetku 20. stoletja za odrešenjski vidik, ki se mu bo po
njegovem posrečilo z »resnico kot molitvijo«38 priklicati vse zunanje
in se mu bo posrečilo zunanji, še tako odtujen in človeku sovražen
svet približati notranjemu ter z močjo notranjega sveta zapolniti
nepopolnost in odtujenost vsega zunanjega. Od tod njegova ne-
34 Prav tam.
35 Prav tam, isto še str. 341.
36 Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi I, DZS, Ljubljana, str. 275.
37 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, str. 345.
38 Prav tam, str. 346.
38
