Page 364 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 364
PREVODI
podrejen; dvakrat jih je pogubil in pri tem obžaloval, ker mu niso
ostali zvesti v teh dveh vezeh.
7. (c) Izvoljenost posameznikov
Čeprav smo že izčrpno predočili, da Bog po svoji skriti odločitvi
izvoli tiste, ki hoče in ostale zavrže, se nam njegova zastonjska milost
razkrije le na pol, vse dokler ne pridemo do posameznikov, ki jih Bog
ne le zveliča, temveč jim dodeli tolikšno gotovost, da učinek ni
negotov ali dvoumen. Ti slovijo po edinstvenem potomstvu, ki ga
omenja sveti Pavel (Rim 9, 8; Gal 3, 16–20). Čeprav je namreč po-
sinovljenje doletelo Abrahama, kot da bi bilo njemu in njegovemu
rodu izročeno v hrambo, kljub temu da je bilo več njegovih na-
slednikov zaradi sprijenosti izključenih, je vendarle določeno, da se
je treba povzdigniti h Gospodu,20 v katerem je nebeški Oče združil
izvoljene v sebi in jih med seboj povezal v nerazvozljivo zanko, da bi
dosegel polno stanovitnost in učinkovitost izvoljenosti.
Tako se je s posinovljenjem Abrahamovega rodu lepo razkrila
velikodušna naklonjenost Boga, ki jo je vsem ostalim rodovom
odrekel; toda milost, izkazana pripadnikom Jezusa Kristusa, ima še
eno dostojanstveno prednost: spričo dejstva, da so združeni s svojim
Gospodom, nikoli niso prikrajšani za odrešenje. Sveti Pavel torej
razumno sklepa, ko se sklicuje na Malahija (Mal 1, 2; Rim 9, 13), da
Bog, s tem ko neko ljudstvo povabi k sebi in mu obljubi večno
življenje, posebej odbere en del, tako da nikakor niso vsi izvoljeni z
enako milostjo. Rečeno je: Jakoba sem ljubil; to se nanaša na vse
potomstvo posvečenih očakov, ki ga Malahija postavi ob bok otrok
in naslednikov Ezava; toda to nikakor ne prepreči, da nam Bog v enem
samem človeku ne bi bil ponudil neminljivega21 odseva izvoljenosti,
vse dokler ta ne doseže polnega učinka. Sveti Pavel ni brez razloga
dejal, da so tisti, ki pripadajo telesu Jezusa Kristusa, imenovani
ostanek (Rim 11, 5), saj izkušnja kaže, da se v veliki množici, ki se
imenuje občestvo, mnogi oddaljijo in izginejo, tako da ostane le
majhen del.
Če sprašujemo, čemu splošna izvoljenost ljudi ni zmeraj stano-
20 Calvin poudari kristocentrični značaj izvoljenosti.
21 Večnega.
362
podrejen; dvakrat jih je pogubil in pri tem obžaloval, ker mu niso
ostali zvesti v teh dveh vezeh.
7. (c) Izvoljenost posameznikov
Čeprav smo že izčrpno predočili, da Bog po svoji skriti odločitvi
izvoli tiste, ki hoče in ostale zavrže, se nam njegova zastonjska milost
razkrije le na pol, vse dokler ne pridemo do posameznikov, ki jih Bog
ne le zveliča, temveč jim dodeli tolikšno gotovost, da učinek ni
negotov ali dvoumen. Ti slovijo po edinstvenem potomstvu, ki ga
omenja sveti Pavel (Rim 9, 8; Gal 3, 16–20). Čeprav je namreč po-
sinovljenje doletelo Abrahama, kot da bi bilo njemu in njegovemu
rodu izročeno v hrambo, kljub temu da je bilo več njegovih na-
slednikov zaradi sprijenosti izključenih, je vendarle določeno, da se
je treba povzdigniti h Gospodu,20 v katerem je nebeški Oče združil
izvoljene v sebi in jih med seboj povezal v nerazvozljivo zanko, da bi
dosegel polno stanovitnost in učinkovitost izvoljenosti.
Tako se je s posinovljenjem Abrahamovega rodu lepo razkrila
velikodušna naklonjenost Boga, ki jo je vsem ostalim rodovom
odrekel; toda milost, izkazana pripadnikom Jezusa Kristusa, ima še
eno dostojanstveno prednost: spričo dejstva, da so združeni s svojim
Gospodom, nikoli niso prikrajšani za odrešenje. Sveti Pavel torej
razumno sklepa, ko se sklicuje na Malahija (Mal 1, 2; Rim 9, 13), da
Bog, s tem ko neko ljudstvo povabi k sebi in mu obljubi večno
življenje, posebej odbere en del, tako da nikakor niso vsi izvoljeni z
enako milostjo. Rečeno je: Jakoba sem ljubil; to se nanaša na vse
potomstvo posvečenih očakov, ki ga Malahija postavi ob bok otrok
in naslednikov Ezava; toda to nikakor ne prepreči, da nam Bog v enem
samem človeku ne bi bil ponudil neminljivega21 odseva izvoljenosti,
vse dokler ta ne doseže polnega učinka. Sveti Pavel ni brez razloga
dejal, da so tisti, ki pripadajo telesu Jezusa Kristusa, imenovani
ostanek (Rim 11, 5), saj izkušnja kaže, da se v veliki množici, ki se
imenuje občestvo, mnogi oddaljijo in izginejo, tako da ostane le
majhen del.
Če sprašujemo, čemu splošna izvoljenost ljudi ni zmeraj stano-
20 Calvin poudari kristocentrični značaj izvoljenosti.
21 Večnega.
362
