Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 42
RAZPRAVE, [TUDIJE
pred tem v Principu upanja.43 Toda: kjer je religija, tam ni vedno upanja
– ali pa ga sploh ni.
Bloch v tej zvezi povzema, da je treba poznati in predvsem »dojeti
simbolno humano vsebino Biblije, ki je vendar kaj bolj vzvišenega kot
grška mitologija«.44 Vprašajmo se, v čem je biblično izročilo bolj
prepričljivo od sporočila starogrške mitologije. Predvsem v tem, ker
gradi na pojmovanju resnice, ki ne temelji več na pojmu anámnesis,
spominjanju tega, kar je bilo, in kot táko vse sedanje opredeljuje samo
s preteklimi vzroki, ki človeka kot nemočnega izpostavljajo čemu
neobvladljivo fatalnemu. Z judovsko-krščanskim svetom stopamo v
svet bistveno drugačnega pojmovanja resnice, v pojmovanje, ki je
hkrati opredeljeno še s čim prihodnjim, zato taka resnica deluje
osvobajajoče, usmerjena je k temu, kar-še-ni. Smisel simbolne inten-
cije pregona iz raja je dejansko pregon iz preteklosti, prepoved
vračanja nazaj, kajti življenje gre naprej; zatorej naprej, naprej, poskus
vračanja nazaj je kot greh, ki si ga ne smemo privoščiti.
Zdaj stopa v človekovo zavest eshatologija resnice, ki je zakoreninjena
v mesijanstvu, To je judovski filozof novokantovske usmeritve Her-
mann Cohen (1842-1918) opisal z naslednjim: »To je velika kulturno-
zgodovinska uganka, ki jo postavlja mesijanstvo. Vsi narodi umeščajo
zlato dobo v preteklost, v pradobo; judovsko ljudstvo pa edino upa v
razvoj človeštva v prihodnosti. Edino mesijanstvo trdi, da se človeški
rod razvija, medtem ko zlata doba predpostavlja razvoj navzdol.
Zaradi tega je označevanje mesijanstva kot zlate dobe zelo groba
napaka, ki misel dejansko sprevrača. Preteklost in sedanjost izginjata
v mesijanstvu pred prihodnostjo, ki edina izpolnjuje zavest v času.«45
Od tod zdaj po Blochu v Ateizmu v krščanstvu smisel razlage znane
misli ’ehyeh ’ašer ’ehyeh, smisel, ki je izražen s prihodnjim časom kot:
Jaz bom, ki bom,46 kajti poudarek je izrazito na prihodnosti, po Blochu
43 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1417.
44 Ernst Bloch: Antike Philosophie. Leipziger Vorlesungen zur Geschichte der Philosophie
1950-1956, zv. I, str. 452.
45 Hermann Cohen: Religion der Vernunft aus den Quellen des Judentums, Fourier,
Wiesbaden 1988, str. 337. Gl. še Ernst Bloch: Atheismus im Christentum. Zur Reli-
gion des Exodus und des Reiches, GA 14, str. 85.
46 Ernst Bloch: Atheismus im Christentum, GA 14, str. 85.
40
pred tem v Principu upanja.43 Toda: kjer je religija, tam ni vedno upanja
– ali pa ga sploh ni.
Bloch v tej zvezi povzema, da je treba poznati in predvsem »dojeti
simbolno humano vsebino Biblije, ki je vendar kaj bolj vzvišenega kot
grška mitologija«.44 Vprašajmo se, v čem je biblično izročilo bolj
prepričljivo od sporočila starogrške mitologije. Predvsem v tem, ker
gradi na pojmovanju resnice, ki ne temelji več na pojmu anámnesis,
spominjanju tega, kar je bilo, in kot táko vse sedanje opredeljuje samo
s preteklimi vzroki, ki človeka kot nemočnega izpostavljajo čemu
neobvladljivo fatalnemu. Z judovsko-krščanskim svetom stopamo v
svet bistveno drugačnega pojmovanja resnice, v pojmovanje, ki je
hkrati opredeljeno še s čim prihodnjim, zato taka resnica deluje
osvobajajoče, usmerjena je k temu, kar-še-ni. Smisel simbolne inten-
cije pregona iz raja je dejansko pregon iz preteklosti, prepoved
vračanja nazaj, kajti življenje gre naprej; zatorej naprej, naprej, poskus
vračanja nazaj je kot greh, ki si ga ne smemo privoščiti.
Zdaj stopa v človekovo zavest eshatologija resnice, ki je zakoreninjena
v mesijanstvu, To je judovski filozof novokantovske usmeritve Her-
mann Cohen (1842-1918) opisal z naslednjim: »To je velika kulturno-
zgodovinska uganka, ki jo postavlja mesijanstvo. Vsi narodi umeščajo
zlato dobo v preteklost, v pradobo; judovsko ljudstvo pa edino upa v
razvoj človeštva v prihodnosti. Edino mesijanstvo trdi, da se človeški
rod razvija, medtem ko zlata doba predpostavlja razvoj navzdol.
Zaradi tega je označevanje mesijanstva kot zlate dobe zelo groba
napaka, ki misel dejansko sprevrača. Preteklost in sedanjost izginjata
v mesijanstvu pred prihodnostjo, ki edina izpolnjuje zavest v času.«45
Od tod zdaj po Blochu v Ateizmu v krščanstvu smisel razlage znane
misli ’ehyeh ’ašer ’ehyeh, smisel, ki je izražen s prihodnjim časom kot:
Jaz bom, ki bom,46 kajti poudarek je izrazito na prihodnosti, po Blochu
43 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1417.
44 Ernst Bloch: Antike Philosophie. Leipziger Vorlesungen zur Geschichte der Philosophie
1950-1956, zv. I, str. 452.
45 Hermann Cohen: Religion der Vernunft aus den Quellen des Judentums, Fourier,
Wiesbaden 1988, str. 337. Gl. še Ernst Bloch: Atheismus im Christentum. Zur Reli-
gion des Exodus und des Reiches, GA 14, str. 85.
46 Ernst Bloch: Atheismus im Christentum, GA 14, str. 85.
40
