Page 371 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 371
JEAN CALVIN
vnaprej določil za slavo (Rim 9,23). Zakaj potemtakem ne pouči vseh
ljudi, da bi prišli h Kristusu, s tem da je po milosti to, da jih pouči, in
po sodbi to, da jih sploh ne pouči, kakor ima usmiljenje do tistih, ki
hoče in zakrkne tiste, ki hoče?20
Gospod potemtakem izbere za svoje otroke tiste, ki jih izvoli, in
sklene, da bo njihov Oče; vendar jih pokliče, vpelje jih v svojo družino
in se poveže in zveže z njimi, da bi postali kakor eno. Torej Pismo, ki
na ta način poklicanost poveže z izvoljenostjo, s tem dobro pokaže,
da ni treba iskati ničesar razen nezaslužene21 milosti Boga. Če namreč
sprašujemo, katere bo poklical in zakaj: [Pismo] odgovarja, tiste, ki jih
je izvolil. Kadar gre torej za izvoljenost, je milost edina, ki deluje na
vseh ravneh, kot izhaja iz besed svetega Pavla: Torej ni odvisno od
tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje
usmiljenje (Rim 9,16).
In tega nikakor ni treba vzeti, kot je običajno, tako da bi delili
med Božjo milostjo, voljo in človekovim tekom. Kajti poudarjano je,
da ne želja ne napor človeka ne moreta ničesar, če za razmah ne
poskrbi milost Boga; toda da Bog pridane svojo pomoč, ena in drugi
naredita kakšno stvar, da bi dosegla odrešitev. Sofizem,22 ki ga raje
kot s svojimi ovržem z besedami svetega Avguština. Če apostol, tako
pravi, ni hotel ničesar drugega, kot reči, da to ni bilo v zmožnosti
hotečega in usmerjenega, razen če ni pri tem pomagal Gospod s svojo
milostjo, potem lahko to nasprotno obrnemo in rečemo, da ni bilo
vse zgolj v milosti Boga, kolikor ji ni pomagala volja in tek človeka.
Če je to očitna zlobnost,23 vseeno ni treba dvomiti, da apostol ni hotel
vsega pripisati Božji milosti, ne da bi pustil kaj naši volji ali učenju.24
To so besede te svete osebnosti.
Piškavega oreha ni vredna subtilnost, ki jo vnašajo: sveti Pavel da
ne bi tako govoril, če pri tem v nas ne bi bilo tudi nekaj napora volje.
Kajti ni cenil tega, kar je na človeku: toda ko je videl, da nekateri del
človeškega odrešenja pripisujejo svoji spretnosti, na prvem mestu svoji
20 Ibid., pogl. 8, 13 in 14.
21 Zastonj podeljene (op. prev.).
22 Cavillation: subtilnost, izumetničena podrobnost (op. prev.).
23 Tako stališče, ki ga hoče Calvin z Avguštinovo pomočjo zavrniti (op. prev.).
24 Avguštin, Knjiga o veri, upanju in ljubezni (Enchiridion), pogl. 9, 32.
369
vnaprej določil za slavo (Rim 9,23). Zakaj potemtakem ne pouči vseh
ljudi, da bi prišli h Kristusu, s tem da je po milosti to, da jih pouči, in
po sodbi to, da jih sploh ne pouči, kakor ima usmiljenje do tistih, ki
hoče in zakrkne tiste, ki hoče?20
Gospod potemtakem izbere za svoje otroke tiste, ki jih izvoli, in
sklene, da bo njihov Oče; vendar jih pokliče, vpelje jih v svojo družino
in se poveže in zveže z njimi, da bi postali kakor eno. Torej Pismo, ki
na ta način poklicanost poveže z izvoljenostjo, s tem dobro pokaže,
da ni treba iskati ničesar razen nezaslužene21 milosti Boga. Če namreč
sprašujemo, katere bo poklical in zakaj: [Pismo] odgovarja, tiste, ki jih
je izvolil. Kadar gre torej za izvoljenost, je milost edina, ki deluje na
vseh ravneh, kot izhaja iz besed svetega Pavla: Torej ni odvisno od
tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje
usmiljenje (Rim 9,16).
In tega nikakor ni treba vzeti, kot je običajno, tako da bi delili
med Božjo milostjo, voljo in človekovim tekom. Kajti poudarjano je,
da ne želja ne napor človeka ne moreta ničesar, če za razmah ne
poskrbi milost Boga; toda da Bog pridane svojo pomoč, ena in drugi
naredita kakšno stvar, da bi dosegla odrešitev. Sofizem,22 ki ga raje
kot s svojimi ovržem z besedami svetega Avguština. Če apostol, tako
pravi, ni hotel ničesar drugega, kot reči, da to ni bilo v zmožnosti
hotečega in usmerjenega, razen če ni pri tem pomagal Gospod s svojo
milostjo, potem lahko to nasprotno obrnemo in rečemo, da ni bilo
vse zgolj v milosti Boga, kolikor ji ni pomagala volja in tek človeka.
Če je to očitna zlobnost,23 vseeno ni treba dvomiti, da apostol ni hotel
vsega pripisati Božji milosti, ne da bi pustil kaj naši volji ali učenju.24
To so besede te svete osebnosti.
Piškavega oreha ni vredna subtilnost, ki jo vnašajo: sveti Pavel da
ne bi tako govoril, če pri tem v nas ne bi bilo tudi nekaj napora volje.
Kajti ni cenil tega, kar je na človeku: toda ko je videl, da nekateri del
človeškega odrešenja pripisujejo svoji spretnosti, na prvem mestu svoji
20 Ibid., pogl. 8, 13 in 14.
21 Zastonj podeljene (op. prev.).
22 Cavillation: subtilnost, izumetničena podrobnost (op. prev.).
23 Tako stališče, ki ga hoče Calvin z Avguštinovo pomočjo zavrniti (op. prev.).
24 Avguštin, Knjiga o veri, upanju in ljubezni (Enchiridion), pogl. 9, 32.
369
