Page 373 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 373
JEAN CALVIN
smelost je potemtakem treba brzdati s treznostjo vere, da bi nas Bog
napravil za zadovoljivo pričo svoje skrivnostne milosti, ko nam jo
oznani s svojo zunanjo besedo, pod pogojem, da ta kanal, po katerem
se hranimo, ne bi bil ovira za to, da bi čast še naprej pripadala
resničnemu viru.
4. Gotovost naše izvoljenosti v zadostni meri dokazuje Beseda
Kakor torej tisti, ki vrlino in trdnost izvoljenosti pripisujejo veri, s
katero občutimo, da nam pripada, ravnajo sprijeno, tako po drugi
strani mi ohranjamo zelo dober red, ko se v iskanju gotovosti naše
izvoljenosti držimo znakov, ki so njene gotove priče. Vrag nima
nobene hujše ne nevarnejše skušnjave, s katero bi omajal verne, kot
jo ima takrat, ko v vznemirjenih zaradi dvoma v njihovo izvoljenost,
izziva noro slo iskanja tistega, kar je zunaj poti. Iskanje tistega zunaj
poti imenujem to, ko se ubogi človek trudi vstopiti v nedoumljive
skrivnosti božanske modrosti in išče od začetka do večnosti, da bi
spoznal, kaj mu je bilo odrejeno ob Božji sodbi. Kajti takrat se požene
kakor v globoko brezno, da bi se izgubil, kakor v zanko se zaplete, ki je
ne bo mogel nikdar odmotati, vstopi kakor v temačno globočino, od
koder ne bo mogel nikoli oditi. Povsem upravičeno je namreč, da je
objestnost človeške pameti tako kaznovana z grozovito pogubo, kadar
se poskuša s svojo vrlino27 dvigniti na višino božanske modrosti.
Ta skušnjava, kot sem dejal, je torej toliko pogubnejša, ker smo k
temu skorajda vsi nagnjeni, kajti prav redki so, katerih src se to
premišljevanje ne dotakne. Od kod tvoje odrešenje, če ne od izvo-
ljenosti po Bogu? In kako se razodene ta izvoljenost? Ko ta misel
enkrat dobi svoje mesto v človeku, ga izredno muči ali pa povsem
osupi28 in pobije. Nočem še bolj argumentirati, da bi pokazal, kako
sprijeno si na ta način ljudje zamišljajo predestinacijo. Kajti človeški
duh se ne more okužiti z bolj smrdljivo zmoto kot takrat, ko zavest
zgubi svoj mir in počitek, ki bi ju morala imeti z Bogom. Ta snov je
kot morje, na katerem se, če se bojimo pogina, bolj kot vsem stvarem
izogibamo čeri, v katero ne moremo trčiti brez nesreče.29
27 S svojo lastno močjo.
28 Vzame pogum.
29 Polôma.
371
smelost je potemtakem treba brzdati s treznostjo vere, da bi nas Bog
napravil za zadovoljivo pričo svoje skrivnostne milosti, ko nam jo
oznani s svojo zunanjo besedo, pod pogojem, da ta kanal, po katerem
se hranimo, ne bi bil ovira za to, da bi čast še naprej pripadala
resničnemu viru.
4. Gotovost naše izvoljenosti v zadostni meri dokazuje Beseda
Kakor torej tisti, ki vrlino in trdnost izvoljenosti pripisujejo veri, s
katero občutimo, da nam pripada, ravnajo sprijeno, tako po drugi
strani mi ohranjamo zelo dober red, ko se v iskanju gotovosti naše
izvoljenosti držimo znakov, ki so njene gotove priče. Vrag nima
nobene hujše ne nevarnejše skušnjave, s katero bi omajal verne, kot
jo ima takrat, ko v vznemirjenih zaradi dvoma v njihovo izvoljenost,
izziva noro slo iskanja tistega, kar je zunaj poti. Iskanje tistega zunaj
poti imenujem to, ko se ubogi človek trudi vstopiti v nedoumljive
skrivnosti božanske modrosti in išče od začetka do večnosti, da bi
spoznal, kaj mu je bilo odrejeno ob Božji sodbi. Kajti takrat se požene
kakor v globoko brezno, da bi se izgubil, kakor v zanko se zaplete, ki je
ne bo mogel nikdar odmotati, vstopi kakor v temačno globočino, od
koder ne bo mogel nikoli oditi. Povsem upravičeno je namreč, da je
objestnost človeške pameti tako kaznovana z grozovito pogubo, kadar
se poskuša s svojo vrlino27 dvigniti na višino božanske modrosti.
Ta skušnjava, kot sem dejal, je torej toliko pogubnejša, ker smo k
temu skorajda vsi nagnjeni, kajti prav redki so, katerih src se to
premišljevanje ne dotakne. Od kod tvoje odrešenje, če ne od izvo-
ljenosti po Bogu? In kako se razodene ta izvoljenost? Ko ta misel
enkrat dobi svoje mesto v človeku, ga izredno muči ali pa povsem
osupi28 in pobije. Nočem še bolj argumentirati, da bi pokazal, kako
sprijeno si na ta način ljudje zamišljajo predestinacijo. Kajti človeški
duh se ne more okužiti z bolj smrdljivo zmoto kot takrat, ko zavest
zgubi svoj mir in počitek, ki bi ju morala imeti z Bogom. Ta snov je
kot morje, na katerem se, če se bojimo pogina, bolj kot vsem stvarem
izogibamo čeri, v katero ne moremo trčiti brez nesreče.29
27 S svojo lastno močjo.
28 Vzame pogum.
29 Polôma.
371
