Page 374 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 374
PREVODI
Vendar pa četudi bi to razpravo o predestinaciji ocenili kot ne-
varno morje, je pri tem navigacija zanesljiva in mirna, in tudi ra-
dostna, če se le v afektu svoje lastne volje ne spravljamo v nevarnost.
Kakor se namreč tisti, ki zato, da bi bili gotovi v svojo izvoljenost,
pridejo do večnega Božjega nasveta brez njegove Besede, prenaglijo
in zablodijo v smrtni prepad, tako po drugi strani oni, ki iščejo
pravično in v skladu z redom, kot ga kaže Pismo, v njej najdejo
edinstveno tolažbo. Naj bo potemtakem to naša pot spraševanja:
namreč, da začnemo s klicem Boga in z njim končamo. To pa kljub
temu na noben način ne preprečuje, da verni ne bi vedeli, da dobrote,
ki jih dnevno prejemajo iz Božjih rok, izvirajo iz njegove skrivnostne
posvojitve, kot je o tem rečeno pri Izaiji: uresničuješ čudovite sklepe,
od davnaj zvesto in zanesljivo (Iz 25,1), videč, da Gospod hoče, da so
nam kakor jamstvo ali izvesek, zato da bi nam zagotovil vse, kar je
dopustno vedeti o njegovem nasvetu.
[…]
5. Temelj, resničnost in gotovost naše izvoljenosti so edinole v Kristusu
Prvič, če prosimo za očetovsko velikodušnost Boga in njegovo
naklonjenost nasproti nam, moramo upreti oči v Kristusa, nad
katerim edinim ima veselje Oče (Mt 3,17). Če iščemo odrešenje,
življenje in nesmrtnost, se ni več treba zatekati drugam, videč, da je
on edini vodnjak življenja, vrata odrešenja in dedič nebeškega kralje-
stva. H kateremu smotru torej teži izvoljenost, če ne k temu, da
posvojeni od Boga za njegove otroke, po njegovi milosti in ljubezni
prejmemo odrešenje in nesmrtnost? Karkoli se obrne, povrne ali
sčisti, ugotovilo se bo, da cilj naše izvoljenosti ne teži k ničemur
drugemu. Posledično o tistih, ki jih je Bog izbral za svoje otroke, ni
dejal, da jih je izvolil po njih samih, temveč po Kristusu (Ef 1,4), saj
jih ne more ljubiti razen po njem in jih ne more počastiti s svojo
dediščino, če niso najprej udeleženi v njem.30
Če smo torej izvoljeni po Kristusu, ne najdemo gotovosti naše
izvoljenosti po nas samih; prav tako pa tudi ne po Bogu Očetu, če si ga
zamišljamo kot razodetega brez njegovega Sina. Kristus je potemtakem
30 O tem je govora v pogl. 21, 1 in 7; 22, 1 in 2.
372
Vendar pa četudi bi to razpravo o predestinaciji ocenili kot ne-
varno morje, je pri tem navigacija zanesljiva in mirna, in tudi ra-
dostna, če se le v afektu svoje lastne volje ne spravljamo v nevarnost.
Kakor se namreč tisti, ki zato, da bi bili gotovi v svojo izvoljenost,
pridejo do večnega Božjega nasveta brez njegove Besede, prenaglijo
in zablodijo v smrtni prepad, tako po drugi strani oni, ki iščejo
pravično in v skladu z redom, kot ga kaže Pismo, v njej najdejo
edinstveno tolažbo. Naj bo potemtakem to naša pot spraševanja:
namreč, da začnemo s klicem Boga in z njim končamo. To pa kljub
temu na noben način ne preprečuje, da verni ne bi vedeli, da dobrote,
ki jih dnevno prejemajo iz Božjih rok, izvirajo iz njegove skrivnostne
posvojitve, kot je o tem rečeno pri Izaiji: uresničuješ čudovite sklepe,
od davnaj zvesto in zanesljivo (Iz 25,1), videč, da Gospod hoče, da so
nam kakor jamstvo ali izvesek, zato da bi nam zagotovil vse, kar je
dopustno vedeti o njegovem nasvetu.
[…]
5. Temelj, resničnost in gotovost naše izvoljenosti so edinole v Kristusu
Prvič, če prosimo za očetovsko velikodušnost Boga in njegovo
naklonjenost nasproti nam, moramo upreti oči v Kristusa, nad
katerim edinim ima veselje Oče (Mt 3,17). Če iščemo odrešenje,
življenje in nesmrtnost, se ni več treba zatekati drugam, videč, da je
on edini vodnjak življenja, vrata odrešenja in dedič nebeškega kralje-
stva. H kateremu smotru torej teži izvoljenost, če ne k temu, da
posvojeni od Boga za njegove otroke, po njegovi milosti in ljubezni
prejmemo odrešenje in nesmrtnost? Karkoli se obrne, povrne ali
sčisti, ugotovilo se bo, da cilj naše izvoljenosti ne teži k ničemur
drugemu. Posledično o tistih, ki jih je Bog izbral za svoje otroke, ni
dejal, da jih je izvolil po njih samih, temveč po Kristusu (Ef 1,4), saj
jih ne more ljubiti razen po njem in jih ne more počastiti s svojo
dediščino, če niso najprej udeleženi v njem.30
Če smo torej izvoljeni po Kristusu, ne najdemo gotovosti naše
izvoljenosti po nas samih; prav tako pa tudi ne po Bogu Očetu, če si ga
zamišljamo kot razodetega brez njegovega Sina. Kristus je potemtakem
30 O tem je govora v pogl. 21, 1 in 7; 22, 1 in 2.
372
