Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 44
RAZPRAVE, [TUDIJE
Stritzky, do krščanstva protestantskega porekla, tako da je pri Blochu
že v Duhu utopije očitno močnejši vpliv krščanske misli kot judovske.52
Kvaliteta življenja, ki ga je z njo živel, mu je razkrila smisel dobrote,
moralne čistosti, predvsem ljubezni. Ženino krščansko dojemanje
ljubezni ga je prepričalo, da bistvo ljubezni sploh ni kaj organskega,
ampak teološkega, kar pooseblja krščanski eros, pojmovan kot caritas.
V Duhu utopije, kjer razpravlja o človekovi notranjosti, o tem, kako ta
prične učinkovati, je očiten Kierkegaardov vpliv. Utelešenje mistike
je ravno človekova notranjost, ki jo je v njenem dejanskem pomenu
znova odkril Kierkegaard, njegov vpliv pa Bloch primerja samo še s
Humovim vplivom: spet gre za »obuditev iz dogmatskega dreme-
ža«.53 Nehote nam Bloch predlaga, da ponovno beremo Kierkegaarda,
in pri tem v Principu upanja opozarja na uporništvo 18. stoletja, ki ga
pooseblja »luteranski kristjan«.54
V tretjem zvezku Principa upanja v petem poglavju (§ 43) z naslo-
vom Podobe želja izpolnjenega trenutka (morala, glasba, podobe smrti,
religija, Jutrova narava, najvišje dobro) Bloch opozorja, da je »leta 1755
izšel znameniti spis Johanna Zimmermanna O osamljenosti (Über die
Einsamkeit), ki je bil preveden v skoraj toliko evropskih jezikov, kot je
bil pozneje Werther. […] Deseto poglavje te hkrati dolgovezne in
vznemirljive knjige je posvečeno mladeničem s posebnim žarom,
njihovemu odporu do dolgočasnega druženja, potrebi in nagnjenju
do dostojanstvene obstranskosti, ’bežanju brez hitenja v uživanje v
nedotaknjeni naravi, kjer duša neskončno zadoni’.«55 In v čem je zdaj
pomembnost tega bega in samote, ki začneta učinkovati zgodo-
vinsko? Bloch tukaj ugotavlja tole: »Tak čuteči solipsizem, v katerem
se nedejavnost in navdušenje nenavadno prepletata, se je povezal z
individualizmom prodirajoče meščanske družbe, s težnjo kapitalistič-
nega gospodarstvenika po svobodi. Bene qui latuit bene vixit (Kdor se je
52 Gl. eno najboljših del na temo o Blochovem odnosu do Biblije in krščanstva, tj.
Elke Kruttschnitt: Ernst Bloch und das Christentum. Der geschichtliche Prozeß und
der philosophische Begriff der »Religion des Exodus und des Reiches«, Matthias-
Grünewald-Verlag, Mainz 1993.
53 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, Suhrkamp, Frankfurt 1977,
str. 249.
54 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1128.
55 Prav tam, str. 1127.
42
Stritzky, do krščanstva protestantskega porekla, tako da je pri Blochu
že v Duhu utopije očitno močnejši vpliv krščanske misli kot judovske.52
Kvaliteta življenja, ki ga je z njo živel, mu je razkrila smisel dobrote,
moralne čistosti, predvsem ljubezni. Ženino krščansko dojemanje
ljubezni ga je prepričalo, da bistvo ljubezni sploh ni kaj organskega,
ampak teološkega, kar pooseblja krščanski eros, pojmovan kot caritas.
V Duhu utopije, kjer razpravlja o človekovi notranjosti, o tem, kako ta
prične učinkovati, je očiten Kierkegaardov vpliv. Utelešenje mistike
je ravno človekova notranjost, ki jo je v njenem dejanskem pomenu
znova odkril Kierkegaard, njegov vpliv pa Bloch primerja samo še s
Humovim vplivom: spet gre za »obuditev iz dogmatskega dreme-
ža«.53 Nehote nam Bloch predlaga, da ponovno beremo Kierkegaarda,
in pri tem v Principu upanja opozarja na uporništvo 18. stoletja, ki ga
pooseblja »luteranski kristjan«.54
V tretjem zvezku Principa upanja v petem poglavju (§ 43) z naslo-
vom Podobe želja izpolnjenega trenutka (morala, glasba, podobe smrti,
religija, Jutrova narava, najvišje dobro) Bloch opozorja, da je »leta 1755
izšel znameniti spis Johanna Zimmermanna O osamljenosti (Über die
Einsamkeit), ki je bil preveden v skoraj toliko evropskih jezikov, kot je
bil pozneje Werther. […] Deseto poglavje te hkrati dolgovezne in
vznemirljive knjige je posvečeno mladeničem s posebnim žarom,
njihovemu odporu do dolgočasnega druženja, potrebi in nagnjenju
do dostojanstvene obstranskosti, ’bežanju brez hitenja v uživanje v
nedotaknjeni naravi, kjer duša neskončno zadoni’.«55 In v čem je zdaj
pomembnost tega bega in samote, ki začneta učinkovati zgodo-
vinsko? Bloch tukaj ugotavlja tole: »Tak čuteči solipsizem, v katerem
se nedejavnost in navdušenje nenavadno prepletata, se je povezal z
individualizmom prodirajoče meščanske družbe, s težnjo kapitalistič-
nega gospodarstvenika po svobodi. Bene qui latuit bene vixit (Kdor se je
52 Gl. eno najboljših del na temo o Blochovem odnosu do Biblije in krščanstva, tj.
Elke Kruttschnitt: Ernst Bloch und das Christentum. Der geschichtliche Prozeß und
der philosophische Begriff der »Religion des Exodus und des Reiches«, Matthias-
Grünewald-Verlag, Mainz 1993.
53 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, Suhrkamp, Frankfurt 1977,
str. 249.
54 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 43-55, GA 5, str. 1128.
55 Prav tam, str. 1127.
42
