Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 45
CVETKA HED@ET TÓTH
dobro skrival, je dobro živel) – ta poznorimska modrost spremlja vse
družbe v zatonu, v osemnajstem stoletju pa se je izoliranosti pridružil
ravno gospodarski jedrni patos, osebni patos, ki je pognal in tudi
odpravil stari kolektiv. Seveda je bil vselej starejši, močnejši umik, v
tem primeru krščanska dediščina notranjosti, občutje, ki ne rešeta
toliko zunanjega sveta, temveč bolj samo sebe. V njem je pred in po
uporu osemnajstega stoletja domoval zlasti luteranski kristjan.«56
To, kar je najbolj subjektivno, celo popolno, sovpada s protestan-
tizmom, ki ga razen lutrovstva, sicer mnogo pozneje, neguje ta po tej
plati verjetno najbolj protestantski mislec, namreč Kierkegaard. Zato
Blochov Princip upanja poudarja: »Osamljena duša in njen Bog sta v
vsej, zdaj specifično nordijski in zimski osamljenosti oblikovala
temeljno prizorišče krščanske avanture in rešitve. V skladu s tem je
za eno od osamljenosti subjektivna in tudi predmetna prav volja
zadnjega resničnega protestantskega kristjana, Kierkegaardova eksi-
stenca-rekurz, pravzaprav je njena krščanska izčrpanost. Nikdar prej
se ni tako obupno hrepenelo po ozkosti te osamljenosti, nikdar prej
se v njej ni uživalo s tako ponižno nečimrnostjo, nikdar prej se ni
poskušalo s tako velikim ovinkom zaobiti obstoja človeškega. Z vidika
osamljenosti so Kierkegaardova moralna vprašanja v celoti mono-
loška; kot nereflektirana podlaga imajo zasebnost malih rentnikov,
kot predmet pa silno: kot posameznik – v nujni osamljenosti – biti
enak z absolutnim. Razumeti samega sebe v eksistenci; te rešitve, ki
poziva k subjektivnemu, ne bi bilo brez protestantske osamljenosti;
pri Kierkegaardu pa se razvije v jezik povsem paradoksnega pobega
objekta: v najgloblji rudnik najbolj oddaljenih nebes.«57 Torej ta
čudovita protestantska mistika kot moč notranjosti – ta najgloblji
rudnik najbolj oddaljenih nebes.
Moč protestantizma, ki je utelešena kot moč notranjosti, je Blocha
zelo zaznamovala in šele takrat, ko je notranjost dojeta v pomenu
moralno-mistične intencije, je pripravljen duh eksodusa. Pot napre-
dovanja, tudi pot iz zablod sveta, začne s pomočjo naše notranjosti,
nikakor pa ne more biti potokaz kakšna »idejna piramida svetovnega
56 Prav tam, str. 1127–1128.
57 Prav tam, str. 1128.
43
dobro skrival, je dobro živel) – ta poznorimska modrost spremlja vse
družbe v zatonu, v osemnajstem stoletju pa se je izoliranosti pridružil
ravno gospodarski jedrni patos, osebni patos, ki je pognal in tudi
odpravil stari kolektiv. Seveda je bil vselej starejši, močnejši umik, v
tem primeru krščanska dediščina notranjosti, občutje, ki ne rešeta
toliko zunanjega sveta, temveč bolj samo sebe. V njem je pred in po
uporu osemnajstega stoletja domoval zlasti luteranski kristjan.«56
To, kar je najbolj subjektivno, celo popolno, sovpada s protestan-
tizmom, ki ga razen lutrovstva, sicer mnogo pozneje, neguje ta po tej
plati verjetno najbolj protestantski mislec, namreč Kierkegaard. Zato
Blochov Princip upanja poudarja: »Osamljena duša in njen Bog sta v
vsej, zdaj specifično nordijski in zimski osamljenosti oblikovala
temeljno prizorišče krščanske avanture in rešitve. V skladu s tem je
za eno od osamljenosti subjektivna in tudi predmetna prav volja
zadnjega resničnega protestantskega kristjana, Kierkegaardova eksi-
stenca-rekurz, pravzaprav je njena krščanska izčrpanost. Nikdar prej
se ni tako obupno hrepenelo po ozkosti te osamljenosti, nikdar prej
se v njej ni uživalo s tako ponižno nečimrnostjo, nikdar prej se ni
poskušalo s tako velikim ovinkom zaobiti obstoja človeškega. Z vidika
osamljenosti so Kierkegaardova moralna vprašanja v celoti mono-
loška; kot nereflektirana podlaga imajo zasebnost malih rentnikov,
kot predmet pa silno: kot posameznik – v nujni osamljenosti – biti
enak z absolutnim. Razumeti samega sebe v eksistenci; te rešitve, ki
poziva k subjektivnemu, ne bi bilo brez protestantske osamljenosti;
pri Kierkegaardu pa se razvije v jezik povsem paradoksnega pobega
objekta: v najgloblji rudnik najbolj oddaljenih nebes.«57 Torej ta
čudovita protestantska mistika kot moč notranjosti – ta najgloblji
rudnik najbolj oddaljenih nebes.
Moč protestantizma, ki je utelešena kot moč notranjosti, je Blocha
zelo zaznamovala in šele takrat, ko je notranjost dojeta v pomenu
moralno-mistične intencije, je pripravljen duh eksodusa. Pot napre-
dovanja, tudi pot iz zablod sveta, začne s pomočjo naše notranjosti,
nikakor pa ne more biti potokaz kakšna »idejna piramida svetovnega
56 Prav tam, str. 1127–1128.
57 Prav tam, str. 1128.
43
