Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, [TUDIJE
duha«58 ; samo tako poteka naše samoprisvajanje celo kot svetovni
proces, v katerem človek zares postaja človek. To je svet, v katerega
stopa človeški sin, gre za Kristusov svet in v tem svetu so »evidentni
pojmi moralno-mistične vrste: dobrota, upanje, heliotropija čudež-
nega«.59 Brez svoje protestantske žene Else po lastnem priznanju
nikdar ne bi bil dojel, kaj je to moč notranjosti. O tej moči notranjosti
govorita obe njegovi deli, tako Duh utopije kot Princip upanja, v katerem
je eden najlepših opisov te notranjosti, ki obvladuje vse zunanje Kolum-
bovo potovanje na zahodno poloblo. To Kolumbovo potovanje na
zahod, v novo deželo, je potovanje enega najbolj drznih sanjačev in
svetovnih popotnikov, kajti po Blochu ga odlikuje »mistična obsede-
nost od cilja«,60 brez katere Kolumb svojega potovanja ne bi nikdar
opravil. Po Blochu sta se namreč na enkraten način spojila Eldorado v
Ednu in Eden v Eldoradu »tako kot nikdar prej in ne pozneje«.61
Z Blochovo pomočjo odkrivamo moč mistike, povsem korektno
ugotavlja tudi naš Kocbek, saj iz nagnjenja do mistične tradicije izhaja
tudi to, da religija ne more biti utemeljena na praznoverju. »V mistični
tradiciji velikih svetovnih religij je odkril vrsto nagibov, ki so mu tako
dragoceni, da jih velja prenesti v službo nastajajočega sveta. Zgodo-
vina mora delovati na človeka kot profana sakralnost, Münzer mu je
odkril bitno verjetnost in zgodovinsko rodovitnost religioznega
radikalizma. Deus absconditus je v resnici homo absconditus.«62 Tudi
v času proti koncu prve svetovne vojne in z njo povezane revolucije
Blocha zanima eksodus notranjosti.
Delo Duh utopije je porajal tudi upor proti vojni, odlikuje ga, kot
sam pravi, utopični način filozofiranja. Takratno apokaliptično
razpoloženje časa je razumel v svoji »filozofski stavbi« kot potovanje
duše - dobesedno eksodus notranjosti – v svet z željo, da bi se duša
našla. Tako je temeljni problem tega potovanja duše v svet in s tem
namen Duha utopije možnost samosrečanja.63 Postati sam svoj, po-
58 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, str. 259.
59 Prav tam, str. 260.
60 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 33-42, GA 5, str. 904.
61 Prav tam, str. 905.
62 Edvard Kocbek: »Problematični« Ernst Bloch, str. 188.
63 Gl. še Cvetka Tóth: Med metafiziko in etiko, str. 153–184.
44
duha«58 ; samo tako poteka naše samoprisvajanje celo kot svetovni
proces, v katerem človek zares postaja človek. To je svet, v katerega
stopa človeški sin, gre za Kristusov svet in v tem svetu so »evidentni
pojmi moralno-mistične vrste: dobrota, upanje, heliotropija čudež-
nega«.59 Brez svoje protestantske žene Else po lastnem priznanju
nikdar ne bi bil dojel, kaj je to moč notranjosti. O tej moči notranjosti
govorita obe njegovi deli, tako Duh utopije kot Princip upanja, v katerem
je eden najlepših opisov te notranjosti, ki obvladuje vse zunanje Kolum-
bovo potovanje na zahodno poloblo. To Kolumbovo potovanje na
zahod, v novo deželo, je potovanje enega najbolj drznih sanjačev in
svetovnih popotnikov, kajti po Blochu ga odlikuje »mistična obsede-
nost od cilja«,60 brez katere Kolumb svojega potovanja ne bi nikdar
opravil. Po Blochu sta se namreč na enkraten način spojila Eldorado v
Ednu in Eden v Eldoradu »tako kot nikdar prej in ne pozneje«.61
Z Blochovo pomočjo odkrivamo moč mistike, povsem korektno
ugotavlja tudi naš Kocbek, saj iz nagnjenja do mistične tradicije izhaja
tudi to, da religija ne more biti utemeljena na praznoverju. »V mistični
tradiciji velikih svetovnih religij je odkril vrsto nagibov, ki so mu tako
dragoceni, da jih velja prenesti v službo nastajajočega sveta. Zgodo-
vina mora delovati na človeka kot profana sakralnost, Münzer mu je
odkril bitno verjetnost in zgodovinsko rodovitnost religioznega
radikalizma. Deus absconditus je v resnici homo absconditus.«62 Tudi
v času proti koncu prve svetovne vojne in z njo povezane revolucije
Blocha zanima eksodus notranjosti.
Delo Duh utopije je porajal tudi upor proti vojni, odlikuje ga, kot
sam pravi, utopični način filozofiranja. Takratno apokaliptično
razpoloženje časa je razumel v svoji »filozofski stavbi« kot potovanje
duše - dobesedno eksodus notranjosti – v svet z željo, da bi se duša
našla. Tako je temeljni problem tega potovanja duše v svet in s tem
namen Duha utopije možnost samosrečanja.63 Postati sam svoj, po-
58 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, str. 259.
59 Prav tam, str. 260.
60 Ernst Bloch: Das Prinzip Hoffnung, Kapitel 33-42, GA 5, str. 904.
61 Prav tam, str. 905.
62 Edvard Kocbek: »Problematični« Ernst Bloch, str. 188.
63 Gl. še Cvetka Tóth: Med metafiziko in etiko, str. 153–184.
44
