Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 47
CVETKA HED@ET TÓTH
iskati se v tem strašnem svetu uspe le tistemu, ki nekaj premore. Kdor
je nič, tudi zunaj ne bo ničesar srečal in ne bo nič postal.
3. TOPLI TOK BIVANJA – UTOPIJA IN UPANJE
V prvi izdaji Duha utopije je zapisal: »In samo to je pomembno:
čigar kruh jem, tega pesem pojem. Toda to omaganje pred telečjo
kožo je bilo vendarle presenetljivo. To pomeni, da ne premoremo
nobene socialistične misli, temveč smo postali revnejši od toplo-
krvnih živali; komur ni Bog želodec, temu je njegov Bog država, vse
drugo je potonilo v šalo in zabavo. Nimamo skupnosti, zavoljo česa
naj ta le bo, in zato je ne moremo zgraditi. Premoremo hrepenenje in
ozko védenje, toda malo dejanja in – s čimer razložimo to pomanj-
kanje – nič daljave, nobenega obeta, zaključkov, notranjega praga,
sluteč prekoračenega, nobenega utopično načelnega pojma. Najti
tega, najti pravico, zavoljo tega se spodobi živeti, biti organiziran,
imeti čas, k njemu gremo, uberimo fantastično kostitutivne poti,
kličimo, česar ni, gradimo v neznano, zgradimo sebe v neznano in
iščimo tam pravo, resnično, kjer izgine gola dejanskost – incipit vita
nova.«64 Novo življenje – nov svet torej, ki ga je Bloch razumel, da bi
lahko bil kot udejanjeni svet utopije vseh utopij, eksterna kozmična
funkcija utopije bi zares oživela in prišlo bi do presežka dobrega kot
svetovnega dobrega.
Bloch svari, da se potovanje mora končati, če se pot začne. Poto-
vanje duše se mora nadaljevati s sestopom metafizičnega v družbeno,
socialno, zgodovinsko; táko potovanje postaja kozmično metafizično
bitje. Gre za eksodus notranjega in nihče ni tako globoko doumel
bogastva notranjega, kakor sta ga Kierkegaard in Kant. Svet duše ni
ne iz tostranskega in ne iz onstranskega sveta, temveč je za Blocha v
Duhu utopije kot upanje, ki s svojo utopičnostjo ni akozmično, za
kozmos zaprto; naravnano je k novi, vseprežemajoči sili odnosa
subjekt-objekt. Svet duše, tj. »eksterna kozmična funkcija utopije«,
nastopa proti bedi, celo smrti, je kot gibanje, ki skuša najti to, zaradi
64 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Erste Fassung, GA 16, str. 9.
45
iskati se v tem strašnem svetu uspe le tistemu, ki nekaj premore. Kdor
je nič, tudi zunaj ne bo ničesar srečal in ne bo nič postal.
3. TOPLI TOK BIVANJA – UTOPIJA IN UPANJE
V prvi izdaji Duha utopije je zapisal: »In samo to je pomembno:
čigar kruh jem, tega pesem pojem. Toda to omaganje pred telečjo
kožo je bilo vendarle presenetljivo. To pomeni, da ne premoremo
nobene socialistične misli, temveč smo postali revnejši od toplo-
krvnih živali; komur ni Bog želodec, temu je njegov Bog država, vse
drugo je potonilo v šalo in zabavo. Nimamo skupnosti, zavoljo česa
naj ta le bo, in zato je ne moremo zgraditi. Premoremo hrepenenje in
ozko védenje, toda malo dejanja in – s čimer razložimo to pomanj-
kanje – nič daljave, nobenega obeta, zaključkov, notranjega praga,
sluteč prekoračenega, nobenega utopično načelnega pojma. Najti
tega, najti pravico, zavoljo tega se spodobi živeti, biti organiziran,
imeti čas, k njemu gremo, uberimo fantastično kostitutivne poti,
kličimo, česar ni, gradimo v neznano, zgradimo sebe v neznano in
iščimo tam pravo, resnično, kjer izgine gola dejanskost – incipit vita
nova.«64 Novo življenje – nov svet torej, ki ga je Bloch razumel, da bi
lahko bil kot udejanjeni svet utopije vseh utopij, eksterna kozmična
funkcija utopije bi zares oživela in prišlo bi do presežka dobrega kot
svetovnega dobrega.
Bloch svari, da se potovanje mora končati, če se pot začne. Poto-
vanje duše se mora nadaljevati s sestopom metafizičnega v družbeno,
socialno, zgodovinsko; táko potovanje postaja kozmično metafizično
bitje. Gre za eksodus notranjega in nihče ni tako globoko doumel
bogastva notranjega, kakor sta ga Kierkegaard in Kant. Svet duše ni
ne iz tostranskega in ne iz onstranskega sveta, temveč je za Blocha v
Duhu utopije kot upanje, ki s svojo utopičnostjo ni akozmično, za
kozmos zaprto; naravnano je k novi, vseprežemajoči sili odnosa
subjekt-objekt. Svet duše, tj. »eksterna kozmična funkcija utopije«,
nastopa proti bedi, celo smrti, je kot gibanje, ki skuša najti to, zaradi
64 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Erste Fassung, GA 16, str. 9.
45
