Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, [TUDIJE
česar je smiselno živeti. Ena najzgovornejših misli druge izdaje Duha
utopije pove: »Tako globoko vodi najprej interna pot, imenovana tudi
samosrečanje, priprava notranje besede, brez katere ostaja sleherni
pogled navzven ničen, brez magneta, moči, da bi notranjo besedo
pritegnil tudi ven, da bi pripomogel k njenemu preboju iz zmote
sveta. Seveda pa se nazadnje, po interni vertikali, razteza širina, svet
duše, eksterna, kozmična funkcija utopije, naravnana proti klavrnosti,
smrti in plehkemu kraljestvu fizične narave. V nas samih gori še tale
luč, in fantastično potovanje k njej se začenja, potovanje k tolmačenju
sanjarjenja, k rokovanju z utopično načelnim pojmom. Najti ga, najti
pravico, zavoljo tega se spodobi živeti, biti organiziran, imeti čas, k
njemu gremo, ubiramo fantastično konstitutivne poti, kličemo, česar
ni, gradimo v neznano, vgrajujemo sebe v neznano in iščemo tam
resnično, dejansko, kjer izgine gola stvarnost – incipit vita nova.«65
To, da ustvarjamo utopije, je samo poskus priti do svojega lastnega
jaza, zato uvodni zapis druge izdaje Duha utopije opogumlja: »Premo-
remo hrepenenje in ozko védenje, toda malo dejanja in – s čimer
razložimo to pomanjkanje – nič daljave, nobenega obeta, zaključkov,
notranjega praga, sluteč prekoračenega, nobenega jedra in zbirne
vesti splošnosti. Zdaj pa se tukaj, v tej knjigi, postavlja ravno začetek,
na novo se pretresa neizgubljena dediščina; kot tisto najbolj notranje,
tisto onstran zdaj ponovno sveti, tako ni več noben ušivi ’kot da’,
nobena brezbistvena nadgradnja, temveč se dviga nad vsemi maskami
in preteklimi kulturami Eno, nenehno iskano, slutnja, vest, odrešenje;
izstopa iz naših src, ki jih ni mogoče raztrgati, iz našega najglobljega,
najbolj realnega budnega sanjarjenja: kot poslednje, ki nam je pre-
ostalo, kot tudi edino, pri čemer je vredno vztrajati. Ta knjiga uvaja v
našo podobo in kalečo zbranost; ta izzveneva, bila je nakazana že s
samim vrčem, nakazana kot apriorno latentna tema vse ’upodab-
ljajoče’ umetnosti in središčna vsej magiji glasbe, končno nakazana v
naposled možnem samosrečanju, v dojeti temi živečega trenutka, kot
se pojavi in samega sebe zasliši v nekonstruiranem, absolutnem
vprašanju, v mi-problemu samem po sebi.«66 Skratka za samosrečanje
65 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, str. 13.
66 Prav tam, str. 12–13.
46
česar je smiselno živeti. Ena najzgovornejših misli druge izdaje Duha
utopije pove: »Tako globoko vodi najprej interna pot, imenovana tudi
samosrečanje, priprava notranje besede, brez katere ostaja sleherni
pogled navzven ničen, brez magneta, moči, da bi notranjo besedo
pritegnil tudi ven, da bi pripomogel k njenemu preboju iz zmote
sveta. Seveda pa se nazadnje, po interni vertikali, razteza širina, svet
duše, eksterna, kozmična funkcija utopije, naravnana proti klavrnosti,
smrti in plehkemu kraljestvu fizične narave. V nas samih gori še tale
luč, in fantastično potovanje k njej se začenja, potovanje k tolmačenju
sanjarjenja, k rokovanju z utopično načelnim pojmom. Najti ga, najti
pravico, zavoljo tega se spodobi živeti, biti organiziran, imeti čas, k
njemu gremo, ubiramo fantastično konstitutivne poti, kličemo, česar
ni, gradimo v neznano, vgrajujemo sebe v neznano in iščemo tam
resnično, dejansko, kjer izgine gola stvarnost – incipit vita nova.«65
To, da ustvarjamo utopije, je samo poskus priti do svojega lastnega
jaza, zato uvodni zapis druge izdaje Duha utopije opogumlja: »Premo-
remo hrepenenje in ozko védenje, toda malo dejanja in – s čimer
razložimo to pomanjkanje – nič daljave, nobenega obeta, zaključkov,
notranjega praga, sluteč prekoračenega, nobenega jedra in zbirne
vesti splošnosti. Zdaj pa se tukaj, v tej knjigi, postavlja ravno začetek,
na novo se pretresa neizgubljena dediščina; kot tisto najbolj notranje,
tisto onstran zdaj ponovno sveti, tako ni več noben ušivi ’kot da’,
nobena brezbistvena nadgradnja, temveč se dviga nad vsemi maskami
in preteklimi kulturami Eno, nenehno iskano, slutnja, vest, odrešenje;
izstopa iz naših src, ki jih ni mogoče raztrgati, iz našega najglobljega,
najbolj realnega budnega sanjarjenja: kot poslednje, ki nam je pre-
ostalo, kot tudi edino, pri čemer je vredno vztrajati. Ta knjiga uvaja v
našo podobo in kalečo zbranost; ta izzveneva, bila je nakazana že s
samim vrčem, nakazana kot apriorno latentna tema vse ’upodab-
ljajoče’ umetnosti in središčna vsej magiji glasbe, končno nakazana v
naposled možnem samosrečanju, v dojeti temi živečega trenutka, kot
se pojavi in samega sebe zasliši v nekonstruiranem, absolutnem
vprašanju, v mi-problemu samem po sebi.«66 Skratka za samosrečanje
65 Ernst Bloch: Geist der Utopie. Zweite Fassung, GA 3, str. 13.
66 Prav tam, str. 12–13.
46
