Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 50
RAZPRAVE, [TUDIJE
povezanih izročil, toda branje, ki ne dovoljuje nobene zunanje avto-
ritete, ampak samo notranjo.
Današnji čas, ko živimo v deklarirano postutopični dobi, ki jo je
zaznamovalo sesutje socializma boljševiškega izvora, Blochu ni naklo-
njen. Znana parola o koncu utopije in upanja je odrinila načelo
solidarnosti v ozadje, v ospredje stopa načelo tolerance in v času razmo-
ralizirane kulture razlik ne razmišljamo več o solidarnosti svetovnih
razsežnosti, kar je bil Blochov trajni miselni teren. Pa vendar: Le
kakšna je tista misel, ki ni zmožna izraziti in videti kaj utopičnega in
ki upanju ne more podati nikakršnega izraza več? Tukaj gre navse-
zadnje samo za to, da rečemo svetu in življenju da. Dejstvo, da se ta
trenutek – Blocha marksista ne beremo več ekstenzivno – misli z
utopično vsebino ne obnavljajo in ne premorejo obnovitvene moči,
nikakor ne pomeni izgube spomina o moči utopičnega mišljenja.
Vendar naj bo povsem jasno in enoznačno izrečeno: moč utopičnega
mišljenja je in ostaja eden od najmočnejših virov za trajno ohranjanje
človekovega poguma za bivanje – in zato ne bomo nehali brati Blocho-
vih del. Utopija in upanje sta topli tok bivanja, strah, tesnoba – ta dva
tako zelo čaščena pojma znotraj eksistencializma – hladen in ljudo-
mrzni tok, uperjen proti življenju in v smeri nihilizma, ki praviloma
pravi življenju ne.
Ob zdajšnji petdesetletnici izdaje Principa upanja oziroma po
Kocbeku Počela Upanja velja poudariti izrazito antropološko narav-
nanost Blochovega dela, njegovo, kot je bilo že večkrat poudarjeno,
zavezanost tostranskemu misteriju, ne onstranskemu, kar Kocbek
povzema v ugotovitev, »da je gibalna sila snovnega dialektičnega
razvoja človekova nezadovoljnost, medtem ko moramo videti cilj
razvoja v upanju, to se pravi v totalnosti še nenavzoče prihodnosti,
kajti s pomočjo nezadovoljnosti čuti človek totalnost prihajajočega
le na negativen način, medtem ko ga s pomočjo upanja spoznava za
izrazito pozitiven pojav. Prastaro koprnenje po sreči se mu je razpelo
nad snovno dialektiko kot varno odpiranje obzorij.«69 Moč naše
notranjosti je še v tem, da sanjamo, tudi z odprtimi očmi, da doživ-
ljamo vsakdanjo mistiko, tisto prijetno in skrivnostno hrepenenje, ki
ne potrebuje nekaj onstranskega, najvišjega, prvega in poslednjega
69 Edvard Kocbek: Obrazi – Ernst Bloch, str. 257.
48
povezanih izročil, toda branje, ki ne dovoljuje nobene zunanje avto-
ritete, ampak samo notranjo.
Današnji čas, ko živimo v deklarirano postutopični dobi, ki jo je
zaznamovalo sesutje socializma boljševiškega izvora, Blochu ni naklo-
njen. Znana parola o koncu utopije in upanja je odrinila načelo
solidarnosti v ozadje, v ospredje stopa načelo tolerance in v času razmo-
ralizirane kulture razlik ne razmišljamo več o solidarnosti svetovnih
razsežnosti, kar je bil Blochov trajni miselni teren. Pa vendar: Le
kakšna je tista misel, ki ni zmožna izraziti in videti kaj utopičnega in
ki upanju ne more podati nikakršnega izraza več? Tukaj gre navse-
zadnje samo za to, da rečemo svetu in življenju da. Dejstvo, da se ta
trenutek – Blocha marksista ne beremo več ekstenzivno – misli z
utopično vsebino ne obnavljajo in ne premorejo obnovitvene moči,
nikakor ne pomeni izgube spomina o moči utopičnega mišljenja.
Vendar naj bo povsem jasno in enoznačno izrečeno: moč utopičnega
mišljenja je in ostaja eden od najmočnejših virov za trajno ohranjanje
človekovega poguma za bivanje – in zato ne bomo nehali brati Blocho-
vih del. Utopija in upanje sta topli tok bivanja, strah, tesnoba – ta dva
tako zelo čaščena pojma znotraj eksistencializma – hladen in ljudo-
mrzni tok, uperjen proti življenju in v smeri nihilizma, ki praviloma
pravi življenju ne.
Ob zdajšnji petdesetletnici izdaje Principa upanja oziroma po
Kocbeku Počela Upanja velja poudariti izrazito antropološko narav-
nanost Blochovega dela, njegovo, kot je bilo že večkrat poudarjeno,
zavezanost tostranskemu misteriju, ne onstranskemu, kar Kocbek
povzema v ugotovitev, »da je gibalna sila snovnega dialektičnega
razvoja človekova nezadovoljnost, medtem ko moramo videti cilj
razvoja v upanju, to se pravi v totalnosti še nenavzoče prihodnosti,
kajti s pomočjo nezadovoljnosti čuti človek totalnost prihajajočega
le na negativen način, medtem ko ga s pomočjo upanja spoznava za
izrazito pozitiven pojav. Prastaro koprnenje po sreči se mu je razpelo
nad snovno dialektiko kot varno odpiranje obzorij.«69 Moč naše
notranjosti je še v tem, da sanjamo, tudi z odprtimi očmi, da doživ-
ljamo vsakdanjo mistiko, tisto prijetno in skrivnostno hrepenenje, ki
ne potrebuje nekaj onstranskega, najvišjega, prvega in poslednjega
69 Edvard Kocbek: Obrazi – Ernst Bloch, str. 257.
48
